Marsikdo med nami bi to izjavo raje spregledal in šel naprej. Saj ni treba vsega jemati tako dobesedno. V Svetem pismu so vendarle boljši odlomki, ki so med in olje za dušo. ”Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka.” To se lepo bere in človek takoj ve, da je zanj dobro poskrbljeno.

Rad vidim redek prizor pastirja. Seveda se ob tem poklicu porodijo pozitivne misli. Imeti čas, opazovati pokrajino, komandirati pse. Ja, to bi bilo to! Toda kaj pravzaprav konkretno vemo o naravi ovc? Niso vedno daljnovidne niti krotke in ne dajo se vedno voditi. Potem pa so tu še prepirljivi ovni. Ampak ti so moškega spola. Povzeto bi torej lahko rekli, da so to miroljubne živali, ki ne iščejo sporov in se podrejajo. Toda zakaj bi krotke pravzaprav imenovali blažene ali srečne? Tu je obrtniški račun, ob katerem ti od jeze stopijo solze v oči, v službi pa človek ne sme biti slabič – tam pravijo, da kdor ne ropota, ne dela, ali kot se reče: delaj dobro in o tem govori. Poleg tega imam občutek, da tako imenovani krotki iščejo le najudobnejšo pot in se izogibajo soočenjem.

V svetopisemskem smislu so krotki ljudje tisti, ki blagodejno vplivajo na druge. Pod tem pa si vsi lahko nekaj predstavljamo. Torej drugemu narediti kaj dobrega in misliti na njegov blagor; v pravem pomenu besede imeti pogum za služenje. Tudi sam se kdaj umaknem kakor Abraham in dam sorodniku boljši kos zemlje. Lahko pa pomeni tudi, da v ljubezni kdaj izrečemo trdo besedo. Blagor krotkim – in zdaj pride obljuba – kajti oni bodo podedovali zemljo. Torej obljuba, ki se zelo nanaša na ta svet. Če si nekaj lastim, lahko s tem tudi razpolagam in sem miren, saj je moje. To je bistvo stvari. Ali si krotkost že lastim ali sem še kandidat za krotkost? Z lastnimi močmi ne bomo postali krotki, pri tem nam lahko pomaga samo Bog.

V tem smislu nam, lastnikom zemlje, želim veliko poguma, krotkosti in blagoslovljen dan.

Wolfram Gauger

—

Copyright: © 2024 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2025