Mali Noel je vsako leto lahko med poletnimi počitnicami obiskal svoje stare starše. Starši so ga z vlakom odpeljali k babici in dedku, naslednji dan pa so se vrnili domov. Nekega dne je osemletni deček rekel: »Zdaj sem že velik in se lahko z vlakom peljem sam.« Starši so premislili in se strinjali, da Noel potuje sam. Na peronu so sinu dali še nekaj nasvetov, a deček jih je zavrnil: »Ja, to sta mi povedala že stokrat!« Oče se je sklonil k njemu: »Vem, da si že velik, toda če te bo vseeno postalo strah, potem je tole zate!« Pri tem mu je nekaj vtaknil v njegov majhen nahrbtnik. »Ja, ati, saj sem že velik!« Noel je vstopil v vlak in sedel na svoj rezervirani sedež, pomahal staršem in jima nakazal, da lahko gresta domov. Vlak je odpeljal in pokrajina je drvela mimo njega. V vlaku je sedelo veliko resnih, neznanih obrazov. Čez nekaj časa je Noelu postalo malce tesno pri srcu. Ko je sprevodnik dečku, ki je potoval sam, namenil žalosten pogled, je Noela zagrabila panika. Takrat se je spomnil, da ima nekaj v nahrbtniku. Bila je kuverta. Odprl jo je in na kartici je z velikimi tiskanimi črkami pisalo: »Dragi Noel, v zadnjem vagonu sem! Tvoj ati.«

To zgodbo rad pripovedujem otrokom, pa tudi odrasli uživajo v njej. Spominja nas na nekoga, ki je prav tako rekel, da je v bližini. Nekoga, ki ima celo oblast nad nebesi in zemljo – Jezusa. Naročil nam je, naj širimo veselo oznanilo. Pri tem pa nas ne pušča samih, temveč ostaja z nami vsak dan, dokler ne pridemo na cilj.

V trenutkih, ko nas je strah, se moramo spomniti: nikoli nismo sami. Bog je vedno tam in pozna našo življenjsko situacijo. Tako kot se je Noel pomiril, ker je vedel, da je njegov oče tam, lahko tudi mi Bogu zaupamo današnji dan in vemo, da hodi z nami.

Peter Zaiser

—

Copyright: © 2024 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2025