V preteklih štiridesetih letih je dal vse od sebe in pri tem le redko mislil nase. Kolikokrat je moral reševati zapletene težave? Kolikokrat se je postavil na stran manjšine in branil tiste, ki se niso mogli sami? Zdaj pa vse to nič več ne šteje in bi se moral upokojiti? To je res bolelo.

Ne govorim o delegatskih konferencah, odborih za imenovanje ali kateri drugi službi v cerkvi. Vsaj ne v prvi vrsti. Mojzes je desetletja zvesto služil Bogu in svojemu ljudstvu. Sledil je Božjemu klicu, ni se ustrašil nobene nevarnosti in je ostal ob svojem ljudstvu, ko so proti njim drveli egipčanski bojni vozi in so bili s hrbtom obrnjeni proti morju. Vedno znova se je zavzel za ljudstvo, posredoval zanje in ljudi potrpežljivo vodil nazaj na pravo pot. In zdaj, po enem majhnem spodrsljaju, zaradi tega ni smel vstopiti v obljubljeno deželo (glej 4 Mz 20,11.12)? To se zdi nepravično. Ali je Bog res takšen neusmiljen šerif, ki samo čaka, da ga polomimo, in nam nato neizprosno bere levite? Zagotovo ne!

Bog, ki ga spoznamo v Tori, je potrpežljiv, prizanašajoč, usmiljen in poln milosti (2 Mz 34,6.7; 4 Mz 14,18; 5 Mz 4,31). Svojemu trmoglavemu ljudstvu vedno znova odpušča – pa vendar se zdi, da je pri Mojzesu neizprosen. Božja sodba opisuje bistvo težave obeh voditeljev. Gre za nevero, da bi Bog nekaj lahko naredil in bi to tudi naredil (4 Mz 20,12). Nevera pri Mojzesu? Ali ne bi Bog lahko vsaj enkrat velikodušno pogledal stran?

Ne, zdi se, da to ne gre, saj sta vera in zaupanje temelj vsakega odnosa. Ali je mogoče, da smo tudi mi včasih prepričani, da moramo rešiti cerkev, in to na svoj način?

Mojzes je Kanaan pred smrtjo videl le od daleč, toda čez 1400 let je z Elijem stal na gori in opogumljal Božjega Sina Jezusa, naj prehodi težko pot do križa. Bog nas ne potrebuje, da bi rešili njegovo cerkev – je pa dal vse, da bi rešil nas osebno.

Gerald Klingbeil

—

Copyright: © 2024 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2025