Kdaj ste, dragi bralec, draga bralka, nazadnje slišali: ”Ti si moj ljubljeni sin, moja ljubljena hči. Nad teboj imam veselje.”

Marsikdo je vse življenje hrepenel po teh besedah, a jih nikoli ni slišal. In obratno: smo morda kot starši pozabili povedati svojim otrokom, da smo ponosni nanje in da nam prinašajo veselje? Pri tem pa si otrok ne želi ničesar bolj kot to, da bi ga starši cenili in ljubili ter da bi to tudi slišal od njih.

Tudi za Jezusa je bil ta stavek pomemben. Vlil mu je pogum in ga okrepil na njegovi težki poti. Nebeški Oče si je želel Jezusa s to gotovostjo poslati na njegovo zemeljsko pot. Kajti komaj so te besede po Jezusovem krstu izzvenele, že se je v puščavi spopadel s skušnjavcem, ki ga je izzval prav na tej točki: ”Če si zares Božji Sin, mi to dokaži!” Ker ga je Oče okrepil, Jezusu ni bilo treba skušnjavcu dokazovati to, kar je kot gotovost nosil v sebi.

Pozneje, na gori spremenjenja, se je zgodilo nekaj podobnega. Tudi tam je iz oblaka zadonela potrditev nebeškega Očeta: ”Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje; njega poslušajte!” (Mt 17,5). In tudi v tem primeru se je Jezus takoj zatem spopadel z demonskimi silami. Nebeški Oče je svojega Sina vnaprej okrepil in ga tako pripravil na zahtevna srečanja.

Če svojim otrokom izkažemo spoštovanje in naklonjenost vnaprej – ne šele potem, ko so nekaj dosegli – jim pomagamo, da se lažje spopadajo z življenjskimi izzivi. Če se je nebeškemu Očetu zdelo potrebno to večkrat ponoviti Jezusu, je za nas kot starše še toliko bolj primerno, da svoje otroke v življenje pošiljamo z ljubeznijo.

Ne glede na to, kaj delajo in ali smo z njihovimi odločitvami vedno zadovoljni, ostajajo naši otroci, vredni našega spoštovanja. Tudi če se pod njimi vse sesuje, morajo vedeti, da jim stojimo ob strani z ljubeznijo. Naš nebeški Oče z nami ne dela nič drugače, kajne?

Matthias Müller

—

Copyright: © 2024 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2025