Po smrti kraljice Elizabete II. septembra 2022 sem v okviru jutranjice sprožila razpravo o tem, kaj si ljudje mislijo o kraljici in njenem življenju. Odgovori so bili raznoliki. Medtem ko so bili nekateri navdušeni nad njeno osebnostjo, mnogi niso povsem razumeli pomena njene vloge in pozornosti, ki ji je bila namenjena v Nemčiji.

Podobna mnenja so se pojavljala tudi v javnem poročanju in na družbenih omrežjih. Zgodovina britanskega kolonializma in suženjstva je pustila globoke rane. Tudi britanskemu kraljevemu dvoru škandali niso prizanesli, financiranje z davkoplačevalskim denarjem pa je naletelo na nerazumevanje.

Vendar pa vsi odzivi niso bili negativni. Kraljica je služila v drugi svetovni vojni, v svojem življenju podprla več kot 600 dobrodelnih organizacij in v monarhijo vnesla določeno mero stabilnosti. Njena sedemdesetletna vladavina je mnogim ljudem dajala občutek varnosti, saj niso poznali nobenega drugega britanskega monarha. Preprosto je vedno bila tu.

Kontinuiteta vliva varnost. Velika razlika je, če ljudje obstajajo drug za drugega ali če gredo skozi življenje sami. Sveto pismo nas spodbuja, naj opogumljamo in krepimo svoje bližnje (prim. 1 Tes 5,11). Najsi bo to z molitvijo, pošiljanjem rojstnodnevnih voščilnic, udejstvovanjem za otroke in mladostnike ali s tem, da prisluhnemo prijateljem – vsak prispevek šteje.

Pri tem nam je Jezus največji zgled in kristjani lahko sledimo njegovemu primeru. V Svetem pismu beremo, kako je več kot tri leta spremljal učence, dokler niso bili končno pripravljeni oznanjati njegovega sporočila po vsem svetu. Jezus je bil dostopen vsem ljudem in je izkazoval brezpogojno ljubezen. Po njegovem Duhu je še vedno z nami. Obljubil je, da nam bo stal ob strani in nas spremljal, medtem ko opravljamo njegovo delo. Ta obljuba ostaja. Do njegovega ponovnega prihoda se lahko zanesemo na to: On je vedno tu.

Renee Kocur

—

Copyright: © 2024 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2025