Minilo je šest let, odkar so mi člani cerkvene skupnosti poročali o svojem strahu, nekateri celo o paniki. Zaradi pandemije koronavirusa je bilo prvič določeno zaprtje javnega življenja (lockdown) in nekateri sodobniki so hitro »vedeli«, za kaj v resnici gre: koronavirus naj bi bil hudičev DNK, cepljenje pa znamenje zveri. Zadnji dnevi Zemlje naj bi bili šteti in kdor se zdaj ne spreobrne, je izgubljen.

Drugi so si koronavirus razlagali kot nenevaren ali kot izum neke mračne svetovne vlade, ki si želi podrediti vse ljudi. Nihče od teh domnevnih poznavalcev se ni razglasil za preroka, vendar so vsi natančno vedeli, kako pandemijo razumeti v verskem smislu in kakšne posledice bo prinesla.

Za umestitev današnjega besedila za jutranjico v sodobni kontekst se ne morem spomniti boljšega primera, kot je pandemija koronavirusa s svojimi lažnimi preroki in prikrojenimi interpretacijami svetopisemskih besedil. Danes, sedem let po prvem zaprtju in štiri leta po koncu pandemije, je vredno oceniti njihove izjave: koronavirus je sicer res spremenil svet, vendar se nobeden od takrat predstavljenih scenarijev o koncu sveta ni uresničil. Prav tako verniki niso bili obvarovani pred boleznijo le zaradi svoje vere; dolgotrajni kovid in smrtni primeri so se pojavljali tudi znotraj cerkve. Domnevni strokovnjaki za svetopisemske izjave so se ponovno zmotili in zavajali svoje sledilce.

Prav pred takšnimi izkušnjami želi Bog obvarovati svoje otroke in nas opozarja pred človeško domišljavostjo. Zato je zadevo postavil povsem preprosto in jasno: kdor napove nekaj, kar se ne zgodi, ni navdihnjen od njega. To izjavo jemljem resno in tako lahko izločim sodobne apokaliptične jezdece kot vir svoje vere, svojih čustev in prepričanj. Izgubili so svojo verodostojnost in dokazali, da njihove kričeče izjave ne prihajajo od Boga. In za prihodnost velja, da lahko shajam brez njih!

Heinz-Ewald Gattmann

—

Copyright: © 2024 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2025