Bistvo krščanske vere – tako sem slišal v neki reportaži – je danes vedno težje posredovati. Malokdo še razume, za kaj pri krščanstvu sploh gre. Cerkve naj bi se pretežno ukvarjale z ohranjanjem in nego kulturnih vrednot, s socialnimi ali ekološkimi temami. Toda tisto, kar je prvotno tvorilo krščansko vero, naj bi že zdavnaj izginilo v megli zgodovine. Celo mnogim kristjanom je menda nejasno, kaj je njeno bistvo.

Kaj je torej bistvo ali središče vere? Dietrich Bonhoeffer je to ubesedil takole: »Kaj je tisto, kar zares verujemo, in sicer tako, da je naše življenje odvisno od tega?«

Jeremija je podobo nekoga, ki veruje v Boga, naslikal kot drevo, ki raste ob vodi. Tudi v vročini ohrani svojo moč, saj njegove korenine črpajo vodo in hranila. Če želim nekomu razložiti, za kaj pri krščanstvu gre, sicer lahko podam informacije o cerkvi ali poročam o svojih izkušnjah z Bogom. Toda ali s tem zares povem kaj o bistvu svoje vere? To, kaj in zakaj zares verujem, je pogosto uganka še meni samemu.

Ko se me nekaj dotakne v najgloblji notranjosti, tako rekoč v duši, besede pogosto niso dovolj, da bi to izrazil. Tako je tudi z mojo vero. Te korenine ne ležijo na površju, temveč so skrite in segajo v globlje plasti življenja. Impresivna rast, šumeča krošnja in celo sladki plodovi so zagotovo vidni učinki. Toda korenine so tiste, ki na koncu prinašajo stabilnost, da kljubujejo nevihtam in sušnim obdobjem ter drevo trajnostno oskrbujejo z vodo in hranili.

Kdor je tako ukoreninjen v Bogu, tudi v vremenskem kaosu življenja ne bo postal suh, brez moči ali bodičast. Ne le postati star kot drevo, temveč biti in ostati ukoreninjen ob viru življenja – to si želim za ta in za vsak naslednji dan.

Lothar Scheel

—

Copyright: © 2024 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2025