Nekega jutra sem se zbudil in začel razmišljati o svojem življenju. V mislih sem gledal dogodke iz preteklosti, v katerih me je Bog vodil ali varoval, česar sem se včasih zavedel šele veliko pozneje, saj se mi je sprva zdelo povsem drugače. Ko sem razmišljal o svoji sedanji življenjski situaciji, sem spoznal, da me je Bog bogato blagoslovil – poklicno, zasebno in duhovno. Navdal me je topel občutek hvaležnosti. Nisem mogel drugače, kot da svojo hvaležnost izrazim Bogu v molitvi.

Doma imam nad pisalno mizo pripet seznam stvari, za katere sem hvaležen. Na ta način se trudim, da mi ne postanejo samoumevne. Ko razmišljam o tem, za kaj sem lahko hvaležen, se vedno spomnim dovolj razlogov, čemur samodejno sledi molitev. V to se mi ni treba siliti, preprosto pride iz mene.

V slovarju izvornih besed je nemška beseda “danken” (zahvaliti se, izraziti hvaležnost) prvotno pomenila ”misliti, spominjati se”. Iz tega je lepo razvidno, kako se porodi hvaležnost. Najprej je razmišljanje, razmislek o tem, kar sem doživel. Te misli lahko pripeljejo do hvaležnosti, če sem odprt za Božje delovanje. On je vir dobrih darov.

Hkrati pa zahvala krepi spomin na pozitivne izkušnje. S tem se sproži krog, zaradi katerega je Božje delo vedno bolj jasno in me varuje pred nezadovoljstvom. Lahko si oddahnem, ker Bog deluje v mojem življenju. Seveda se mi dogajajo tudi slabe stvari, vendar hvaležen odnos do življenja preprečuje, da bi dobile trajno moč nad mano.

Apostol Pavel je vedel, da zahvaljevanje usmerja naše misli v pravo smer – k Bogu, ki nam daje vse, za kar smo lahko hvaležni.

Thomas Lobitz

—

Copyright: © 2023 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2024