Nekatere pesmi so z nami vse življenje. Katere melodije spremljajo vas? V mojem primeru je to pesem iz leta 1967.

Ko list – kateri koli list – pade z drevesa,

ker se je tako odločil jesenski veter,

ko nam usoda nekaj vzame,

zaupaj času.

Saj sonce vedno, vedno znova vzhaja

in še en dan nam prinese svetlobo.

Da, sonce vedno, vedno znova vzhaja,

ker večne teme ni.

Tako je – večne teme ni. To ni prepričljivo zato, ker je Thomas Hörbiger spesnil te lepe besede, Udo Jürgens pa je zanje napisal glasbo. Večne teme ni, ker Bog prihaja. On, ki je luč, nam prihaja naproti. To je naša prihodnost. Prerok Izaija govori o temi, ki pokriva zemljo, in o temi, v katero so pogreznjeni narodi. Tega dejstva sploh ni treba poglobljeno obravnavati, saj nam je popolnoma jasno.

Recimo, da sedim v temnici svojega obstoja. Zunaj sije sonce. Odprem vrata. Kaj se zgodi? Ali tema uide iz temne sobe in pogoltne zunanjo svetlobo? Ne; svetloba prodre v notranjost in razprši temo.

Svetloba in Gospodova slava sta osrednje sporočilo tega besedila iz Izaijeve knjige. Luč je močnejša od teme. To je zakon narave. To je Božji zakon. Svetloba bo prišla. Temu lahko zaupamo, ker je že prišla. Jezus, luč sveta, je zagledal luč sveta. Ko se je s svojo ljubeznijo srečal z ljudmi, je njihovo življenje postalo svetlo.

Te svetopisemske vrstice so spodbuda in tudi poslanstvo, kot je izraženo v otroški pesmici: ”Na svetu je temno, mi pa moramo svetiti. Ti v svojem kotu, jaz v svojem.”

Ne pustimo, da bi nas to potrlo. Tudi majhne lučke lahko premagajo temo. Albert Schweitzer nas spodbuja: ”Že tisto malo, kar lahko narediš, je veliko.”

Werner Jelinek

—

Copyright: © 2023 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2024