Jezus, kako si to misil? Kaj imajo otroci več kot odrasli? Zakaj bi morali postati kot otroci, da bi vstopili v tvoje kraljestvo? Na ta vprašanja je verjetno veliko odgovorov. Tukaj je moj.

Naš dveletni sin uživa v najpreprostejših in najbolj vsakdanjih stvareh v življenju. Njegov trenutni seznam najljubših stvari je naslednji: Obisk babice in dedka, srečanje s teto in stricem, objemanje mlajšega brata, opazovanje vlakov, ko peljejo mimo, pogled na modri mestni avtobus, hoja po lužah v gumijastih škornjih, poslušanje zvonjenja cerkvenih zvonov, drsenje in guganje, opazovanje račk v jezeru, razmetavanje jesenskega listja. Vedno sem presenečen nad veseljem, nepopisnim in nalezljivim navdušenjem, ki ga te dejavnosti sprožijo v njem. Ob njem je nemogoče biti slabe volje. Ko opazujem najinega sina, se spomnim pozabljenih čudovitih doživetij iz svojega otroštva.

Toda v kakšnem nasprotju je to z mojim vsakdanjim življenjem, čeprav se imam za optimistično in veselo osebo! Prejšnji teden je bil na primer videti takole: Pisanje grdega elektronskega sporočila elektropodjetju, ker so nam nameravali krepko podražiti elektriko. V službi hitenje od enega roka do drugega, pri čemer je bila glavna stvar držati se časovnega načrta projekta. Stres zaradi opravljanja vseh gospodinjskih opravil. Potem pa še razburjenje zaradi obnašanja nekega vernika v cerkvi …

Seveda mojemu sinu ni treba plačati nobenih računov, ni mu treba opravljati nobenih gospodinjskih opravil, nima nobene prostovoljne zadolžitve, ni odgovoren zase ali za druge in mu ni treba sprejemati nobenih (bistvenih) odločitev. Pa vendar se čudim tej otroški brezskrbnosti in veselju do življenja, zaradi česar se začnem spraševati, kaj je v življenju dejansko pomembno.

Rafael Schäffer

—

Copyright: © 2023 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2024