Na nekem dogodku s skupino sodelavcev sem imela nalogo, da podam duhovno razmišljanje. Ko sem končala, je k meni pristopil starejši sodelavec, segel v žep suknjiča in mi izročil razglednico. Nato se je vrnil na svoje mesto, ne da bi rekel besedo. Nekoliko presenečena sem pogledala nepričakovano darilo in zagledala sijoče sonce z nasmejanim obrazom. Pod njim je bilo z velikimi črkami napisano: ”Hvala.” Ozrla sem se naokoli in poiskala sodelavca. Nasmehnil se je in mi prijazno prikimal.

Ta gesta me je razveselila. Nekdo je naredil nekaj, kar se v vsakdanjem življenju prepogosto zanemarja: zahvalil se je. To ni bila samodejna zahvala, temveč zahvala, zaradi katere sem se počutila opaženo in cenjeno. Sonce na voščilnici je nakazovalo, kaj lahko doseže beseda hvala: prinese nam svetlobo in toplino. Beseda hvala lahko ustvari vzdušje, v katerem boste z veseljem živeli in delali.

Ljudje imamo veliko stvari za samoumevne. To ni nič slabega. Nihče ne more nenehno čutiti hvaležnost ali se v vsaki situaciji spraševati, komu se mora zahvaliti za to ali ono. Vendar so dnevi, ko se globoko zavedam, da je moje življenje darilo. Na primer, ko imamo v naši cerkvi bogoslužje hvaležnosti. Ko gledam čudovite piramide iz sadja in zelenjave, se zavem, da sem prejemnica daru. Vem, da obstaja Bog, ki skrbi zame. Tudi izraelsko ljudstvo in pozneje kristjani so na svet gledali na ta način. Bogu so se na različne načine zahvaljevali za stvarstvo; za to, da je vir vsega bivanja in da stoji za vsem. Hkrati so zaupali, da jih ta Bog ne bo nikoli pustil na cedilu in da bo, kot piše v 106. psalmu, dober z njimi in njegova ljubezen do njih nikoli ne bo prenehala. V nekaterih prevodih Svetega pisma ima ta psalm naslov ”Božja zvestoba”.

Če to razumemo na ta način, je vse, kar me obdaja, dar. Ob dnevu hvaležnosti se tega ponovno zavem in pomislim na Boga ter vso lepoto, ki jo svet ponuja leto za letom.

Beate Strobel

—

Copyright: © 2023 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2024