Njegovo ime ne bi smelo manjkati v nobeni zgodovini filozofije – Jean-Jacques Rousseau. Rodil se je leta 1712 v Ženevi. Njegova mati je umrla devet dni po njegovem rojstvu. Pri šestnajstih letih je pobegnil od doma in se preselil v Francijo. Sledila so pustolovska leta. Nazadnje je spoznal Thérèso Levasseur, preprosto pralko. Iz te zveze se je rodilo pet otrok. Toda Rousseau, veliki teoretik vzgoje, je kljub Thérèsinemu nasprotovanju vseh pet odpeljal v zavetišče za najdence.

Ta hladnokrvnost je v popolnem nasprotju z njegovo teorijo. V njej predstavlja romantizirano predstavo o človeški naravi: prvotno so ljudje živeli v sožitju z naravo, bili so polni dobrote in imeli naravno sočutje drug do drugega. Civilizacijski proces je to sočutje v veliki meri zadušil. Družba je ljudi pokvarila.

Kako lahko človek, ki je tako prepričan o naravni dobroti srca, dovoli, da njegovi otroci odraščajo kot sirote? Njegovo očetovsko vedenje je najmočnejša ovržba Rousseaujeve teorije.

Ta primer bi moral tudi nas kristjane spodbuditi k razmisleku. Naša teorija je dobra. Kaj pa naša praksa v vsakdanjem življenju? Moj soimenjak Erich Kästner je rekel: ”Nič ni dobro – če tega ne narediš.” Velika večina naših bližnjih ima o Svetem pismu le malo ali nič pojma. Mi smo njihovo Sveto pismo! To je velika odgovornost, ki nas spodbuja k molitvi in delovanju.

Klaus Kästner

…

To, za kar se zahvaljujemo Bogu,

ne bomo nikoli zadržali zase,

temveč bomo to delili z drugimi,

pa naj gre za imetje, moč ali modrost.

Kajti vsi darovi so začasni darovi,

ampak Bog, darovalec,

ostaja z nami v hvaležnosti vse do večnosti.

(Ghs po pesmi 76)

—

Copyright: © 2023 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2024