V dobi lažnih novic, alternativnih dejstev in spletnih trolov je vse težje dobiti objektivno sliko o dogajanju v našem svetu. Kadar je resnica močno popačena ali je sporočilu dodana le v najmanjši meri, se težave pri prepoznavanju izjave kot neresnične zelo povečajo.

Presenetljivo je, da se je to na podoben način dogajalo tudi v zgoraj omenjenem dogodku iz 4. Mojzesove knjige. Dvanajst mladih mož je bilo v imenu svojega ljudstva poslano raziskat ozemlje, in ko so se vrnili, so poročali o skupnih in nasprotujočih si stvareh: da je ta zemlja zelo rodovitna in dober kraj za življenje, vendar prebivalcev ne gre podcenjevati. Hkrati so podali nasprotujoče si izjave in izbruhnil je potencialno smrtonosen spor o resnici (”treba ju je kamnati”, 4 Mz 14,10).

Zdi se mi presenetljivo, da obeh skupin niso ločevala toliko dejstva, temveč presoja dejstev, torej sklepi, ki so izhajali iz njih. Jozue in Kaleb se v svoji končni presoji nista zanašala nase, temveč na Boga, ki je stal za njima. Zavzetje dežele ni bilo odvisno od njunih sposobnosti in moči, temveč od Božje obljube.

Ko gledam današnji svet z naraščajočimi konflikti, nerešenimi problemi in vse večjimi krizami, sem pretresen, nekoliko zmeden in včasih depresiven. Toda obstaja ena stvar ali bolje rečeno Nekdo, zaradi kogar se ne počutim zaskrbljenega. Kajti On drži svet v svojih rokah že več tisoč let ter je videl in izkusil več, kot bi jaz lahko prenesel. Dal nam je trdno zagotovilo, da smo tudi mi na pragu dežele, ki temelji izključno na njegovih zaslugah. Našega sveta – naj se sliši še tako grenko – ni mogoče rešiti. Božja ponudba odrešitve pa velja vse za njegove prebivalce. To ni le nejasna obljuba, ampak neizpodbitna resnica.

Alexander K.

—

Copyright: © 2023 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2024