5. maj
Bog je rekel: ”To je znamenje zaveze, ki jo sklepam med seboj in vami in med vsemi živimi bitji, ki so pri vas, za vse prihodnje rodove. Svojo mavrico postavljam v oblake in bo v znamenje zaveze med menoj in zemljo. In kadar bom zbral oblake nad zemljo in se bo v oblakih prikazala mavrica, tedaj se bom spomnil svoje zaveze, ki je med menoj in vami in vsemi živimi bitji in vsem mesom; vode ne bodo nikoli več narasle v potop, da bi iztrebile vse meso.”
Prva Mojzesova knjiga 9,12–15
Zgodba o potopu mi je včasih povzročala velike težave: Kakšen je ta Bog, ki uniči ves svet? Kakšno sliko o Bogu kaže ta zgodba? Splača se jo podrobno prebrati, saj lahko v njej prepoznamo povsem drugačno podobo Božjega značaja.
Res je, da je Bog s potopom uničil življenje na zemlji. Vendar tega ni naredil le v trenutku, ampak je imelo vse skupaj žalostno predzgodovino. Bog je videl, da se je stvarstvo izpridilo. Človeška hudobija je postala velika. Najbrž si ni predstavljal, da bo tako hudo. Hudobija je bila tako očitna, da je obžaloval, da je ustvaril človeštvo.
Bilo mu je žal – to nekaj pomeni! To je čustvo. Kako tolažilno je, da ima tudi Bog čustva, da je sočuten in pozna žalost.
Vendar je Božji načrt vključeval tudi izhod: Noetovo barko. Približno 135 metrov dolga ladja je bila osupljivih dimenzij in dovolj velika, da je lahko sprejela večino živalskih vrst in veliko ljudi. Predvsem pa je Bog 120 let oznanjal sporočilo o sodbi in odrešitvi. Bog je naredil vse, kar je bilo mogoče, da bi rešil ljudi.
Po potopu je Bog razglasil novo zavezo in kot vidno znamenje vzpostavil mavrico. Bog nam daje upanje in drži svojo obljubo tudi danes. Mavrica ga spominja na njegovo obljubo – tako pomembna mu je obljuba. S to in vsemi drugimi poznejšimi zavezami Bog jasno pokaže še nekaj: goreče si želi odnosa z nami.
Kako čudovit je ta Bog, ki trpi z nami, nas rešuje in nam daje svoje srce!
Andre Zander
—
Copyright: © 2023 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2024