Sedel sem v avtu. Oči so se mi napolnile s solzami. Da, bil sem žalosten, a tudi ganjen in hvaležen. Poslušal sem glasbo. Jan Vering je pel: ”Imam sanje” (Ich habe einen Traum). Pesem me je spomnila na Martina Luthra Kinga.

Ta fantastični sanjač je pred 57 leti umrl zaradi krogel, ki so ga zadele med govorom v Memphisu. Ali je sanj konec? Martin Luther King je lahko o tem razmišljal velikokrat: ko so ga spet odpeljali v zapor, ga pretepli ali ko je komaj ušel poskusu atentata. Toda svoje vizije je ohranil v srcu, saj jih ni hotel opustiti. Realist bi morda obupal, ker se ne bi nič spremenilo, toda sanjač … Še naprej je sanjal o enakih pravicah za temnopolto prebivalstvo v ZDA, še naprej je sanjal o miru. Lahko je sanjal, ker mu je Bog te sanje položil v srce. Zanje se je zavzemal, dokler ga niso ubili.

Kako tragičen konec! V avtu sem začel razmišljati, kakšne sanje imam jaz. Ali se ujemajo z Božjimi sanjami? Če je tako, kaj prispevam k njim? Ali se navdušenje nad njimi kaže tudi v mojih besedah in dejanjih?

Počutim se premajhnega, da bi uresničil sanje za svojo državo. Moral bi iti na ulice ali se vključiti v politiko. To ni moja stvar.

Imam pa sanje za svojo versko skupnost. Sanjam o skupnosti, v kateri lahko povem stvari, ki sem jih prepoznal v Svetem pismu, ne da bi bil takoj obsojen. Sanjam o cerkvi, ki je odprta za eksotične ljudi in jim prisluhne. Želim si cerkev, ki bo položila roke na grešnike in jih blagoslovila za njihovo nadaljnje življenje in delovanje. Hrepenim po cerkvi, kjer se ljudje med seboj obiskujejo, vedo drug za drugega in molijo drug za drugega. Sanjam …

Hvaležen sem, da lahko tako kot Martin Luther King doživljam začetke uresničevanja sanj. Tudi v cerkvi.

Želim vam sanje, ki se vas bodo dotaknile in vas usmerile na vašo pot. Po potrebi tudi s solzami v očeh.

Wolfgang Wurl

—

Copyright: © 2023 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2024