Vsakega otroka že zgodaj naučimo, da se pri zeleni luči premikamo, pri rdeči pa stojimo. Temu ni težko slediti, kajne? Ko sem bil na počitnicah v Španiji, sem komaj verjel svojim očem. Tam velja drugačno pravilo: ”Ko je zelena, hodi mirno, ko je rdeča, pa teci.” Ne glede na to, ali ste mladi, srednjih let ali stari, tam velja pravilo: poglej desno, poglej levo in potem pojdi! Ljudje so včasih morali teči, ker se je nenadoma pojavil avto. Zdelo se je, da jih sploh ni motilo, da so bili na cesti tudi otroci.

Verjetno sem bil videti kot norec, ker sem bil pogosto edini, ki je čakal na zeleno luč, medtem ko so drugi pešci posamično ali v množicah tekli čez cesto pri rdeči luči.

Kdo ali kaj mi je to preprečil? Vzgoja? Navada? Strah pred globo 200 evrov? Pretirana nemška korektnost?

Mislim, da sta bila dva glavna razloga. Prvič, želel sem biti vzor mladim in otrokom. Zagotovo nisem vedno vzornik in ne na vseh področjih, vendar mi tu ni bilo težko biti zgled. Zavedam se, da biti vzornik ni nujno v modi. Kljub temu želim v tem pogledu ostati staromoden.

Drugi razlog je povezan z mojim odnosom, ki temelji na veri. V mislih imam Pavlove besede iz 13. poglavja Pisma Rimljanom, ki govorijo o naši dolžnosti, da sledimo državnemu redu, če ta ni v nasprotju z Božjim redom. Zdi se mi nedosledno poudarjati deset Božjih zapovedi in hkrati zanemarjati druga svetopisemska navodila. Eden od mojih ciljev je slediti temu, kar uči Sveto pismo, in Jezusovemu zgledu. Ko gre za davčne napovedi in semaforje, se mi to ne zdi težko, pri upoštevanju omejitve hitrosti na avtocesti pa je še veliko prostora za izboljšave, vendar se še naprej trudim.

Elí Diez-Prida

—

Copyright: © 2023 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2024