Izraz ”domovina” je v zadnjih letih iz različnih razlogov doživel preporod. Nekateri ga uporabljajo, da bi postavili meje in tujcem jasno povedali, da ne spadajo tja. Nekateri ga povezujejo z idilično pokrajino v neokrnjeni naravi, kjer je domnevno še vedno vse v najlepšem redu. Vendar ta izraz uporabljajo tudi ljudje, ki so se na primer iz poklicnih razlogov pogosto selili. Kaj je torej domovina?

Moja osebna definicija bi se verjetno glasila: Domovina je moj dom. Tam, kjer živim, kjer je središče mojega življenja in kjer se dobro počutim. Kraj, v katerem se počutim varno in zaščiteno ter kjer si lahko napolnim baterije. Seveda pa so v našem domu tudi stresi, prepiri in stvari, ki nam jemljejo energijo. Toda pozitivne strani prevladajo nad negativnimi. Pregovor na steni našega stanovanja to dobro izraža: ”Moj dom je poseben zaradi ljudi, s katerimi ga delim.”

Zavedam se, da vsi ne živimo v kraju, ki bi nam ves čas zagotavljal varnost. Zato me tolaži, da nam Bog ponuja dom pri sebi, kot pravi naslednji psalm: ”Tisti, ki stanuje v zavetju Najvišjega, ki prenočuje v senci Mogočnega, pravi Gospodu: ‘Moje zatočišče in moja trdnjava, moj Bog, ki vanj zaupam”’ (Ps 91,1.2). Tolaži me misel, da lahko pri Bogu sredi življenjskih izzivov najdemo mir, varnost in zaščito.

Prav poseben vtis pa name naredi močna podoba iz uvodnega svetopisemskega besedila. Ko bo Bog naredil konec temu uničenemu svetu in vzpostavil svoje večno kraljestvo miru, se bo naselil pri nas. Postavil bo dom za vse ljudi ne glede na to, od kod prihajajo. Tako blizu nam bo, kot je le mogoče. Ne bo več potrebe po razdalji niti po zastiranju ali celo skrivanju. Ta obljuba mi daje upanje, zlasti v negotovih časih. Karkoli že pride, na koncu bo Bog živel med nami.

Alexander K.

—

Copyright: © 2023 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2024