Deklica sirota migrantskega porekla je zmagala na izboru za naslednico zavržene perzijske kraljice Vašti in prevzela njeno mesto. Estera je morala imeti prepričljivo kombinacijo inteligence, lepote, atletskosti in zgovornosti, da si je pridobila kraljevo naklonjenost. Toda komaj je prispela v središče perzijske moči, že ji je njen rejnik Mordohaj povedal, da bo njeno ljudstvo (in s tem tudi ona) postalo žrtev morilske spletke, če kralj ne bo spremenil svojega odloka. Kaj bi lahko bila rešitev? Prav v tej situaciji ji je Mordohaj postavil zgoraj omenjeno vprašanje. Kdor je prebral zgodbo do konca, ve, da je Estera tvegala življenje, da bi se približala kralju ter rešila sebe in svoje ljudi.

V zadnjih nekaj letih se mi v mislih vedno znova pojavlja Mordohajevo vprašanje, le da v nekoliko drugačni obliki. Tako je bilo na primer razbrati med vrsticami, ko so me vprašali, ali bi pomagal pri srečanju starejših, ali ko so zbirali donacije za gradnjo kapelice ali za zahvalni dan. To vprašanje sem slišal v mislih, ko je bil potreben učitelj za migranta iz Afganistana ali integracijska pomoč za ukrajinsko družino. Vedno znova sem spoznaval, da imam nekaj, česar drugim manjka, vendar tega nimam samo zase.

Po pravici povedano mi običajno ni lahko kar tako odreči se čemu ali kaj podariti. Ni pomembno, ali gre za čas, denar, orodje, osebno angažiranost ali kaj tretjega. A kdo ve, ali ni Bog meni – ali nam – dal prav tisto, kar je v tej situaciji potrebno? Morda pa smo tukaj, kjer smo zdaj, ker nas želi Gospod uporabiti kot svoje glasnike.

Če pomagamo, je to zato, ker ljudje potrebujejo pomoč in ker nam je Bog dal možnost pomagati. Jezus sam nam je pri tem najboljši zgled in vzornik.

Bernhard Stroh

—

Copyright: © 2023 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2024