Glede na številne razpade zakonov in partnerskih zvez v današnjem času bi lahko pomislili, da romantična ljubezen do smrti obstaja le še v sanjah. Pogosto me preseneča, kako se lahko dva, ki se imata rada, pozneje razideta in včasih celo končata na sodišču. Čeprav je na voljo toliko literature o odnosih, je vse manj razmerij trajnih.

Neki moški je priznal: ”Moj problem [v razmerjih] nikoli niso bile ženske, ampak moja nagnjenost, da vse relativiziram.” Ko je doživel kaj lepega, je moral temu takoj zmanjšati vrednost v stilu: ”Ne hvali dneva pred večerom.” Zakaj se o teh mislih ni mogel pogovoriti z ljubljeno osebo in ”po otroško” ponižno prositi Boga za spremembo?

Toda Bog je poznal hrepenenje njegovega srca in je poskrbel zanj, ne da bi se tega zavedal. Na enem od kolesarskih izletov je Bog tega človeka popeljal do starega gradu visoko nad mestom. Ko ga je natakar v tamkajšnji gostilni nepričakovano fotografiral, je v lastnem srečnem nasmehu in osvežujoči pokrajini v ozadju spoznal, da je res lahko srečen in zadovoljen. V tem trenutku miru in sproščenosti je nenadoma spoznal, da če sprejme in ljubi sebe takšnega, kot je – brez omejitev in strahov – bo sposoben brezpogojno ljubiti bližnjega in seveda tudi svojo ženo.

Jezus je priporočal prav to ”dvojno zapoved” ljubezni. Na prvem mestu je ljubezen do Boga, Očeta. V tem odnosu in v njegovi ljubezni dobimo moč, da ljubimo sebe in s tem tudi bližnjega. Zato si želim tako kot tisti človek in z Jezusom ob sebi še naprej prizadevati, da sprejemam sebe z gotovostjo, da se me je Bog ljubeznivo usmilil. Avtorica Marie Calm je predlagala še en korak – in ta naj velja zlasti za moj partnerski odnos: ”Če hočeš biti v življenju srečen, prispevaj k sreči drugih, kajti veselje, ki ga dajemo, se vrača v naše srce.”

Albrecht Höschele

—

Copyright: © 2023 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2024