Vsak dan hodim po gozdu. Pozimi tudi po tri ure, poleti običajno le eno ali največ dve uri. Zame je značilno, da se zelo težko izklopim. To, kar trenerji za sproščanje trdijo in kar mnogi ljudje – upam – dejansko izkusijo, pri meni nikakor ne deluje: da bi mi že en korak po gozdnih poteh znižal krvni tlak in bi v srcu začutila mir. Zamisel, da bivanje v naravi samodejno sproži nekakšen gumb za obnovo, se pri meni žal ne uresniči. Lahko prehodim dobrih pet kilometrov in sem še vedno ujeta v 1200 kubičnih centimetrov svoje lobanje.

Ko sem danes zjutraj na enem od kratkih poletnih pohodov zavestno opazovala veličastna debla in previsne krošnje, je nenadoma z neba padla navdihujoča misel. Kaj, če bi me obiskal gost, ki bi se brez besed usedel za mojo jedilno mizo, razpakiral kup dokumentov in nato prebiral svoje projektne zapiske? Verjetno bi mu ponudila pijačo in predenj postavila krožnik piškotov ali narezanega sadja. Zagotovo bi poskušala začeti pogovor, a če bi ugotovila, da je z mislimi nekje drugje, bi se verjetno hitro umaknila. Koliko lepše bi bilo, če bi se živahno pogovarjala, si zastavljala vprašanja in bi moj gost morda celo opazil, da sem na steno obesila nove slike ali sešila prevleko za blazino na kavču!

Nenadoma sem utihnila. Gozd je moj gostitelj! Vabi me, da pustim svojo razmišljujočo prtljago ob strani, da občudujem nežno rast praproti, obilje borovnic, mehki mah, zeleni kaos oblik, barv in vonjev, ki opravlja svojo nepogrešljivo funkcijo. Drevesa me neprestano pozdravljajo z obilico terpenov, kar je supermoč za moj imunski sistem. Tega se želim zavedati na naslednjem sprehodu v hladnih večernih urah.

Mimogrede, tam me čaka tudi Oseba, ki je ustvarila ta očarljivi gozd …

Inga Bertz

—

Copyright: © 2023 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2024