Kakšen konec življenja! Bog, Mojzesov najboljši prijatelj (2 Mz 33,11), je povabil Mojzesa, ko je bil še popolnoma pri močeh (5 Mz 34,7), na zadnje tiho potovanje. Obdaril ga je z velikim uvidom, ki se razteza v večnost, nazadnje pa se je od njega poslovil in ga v tišini pokopal sam Stvarnik. Vendar Mojzes ni bil prav nič vesel takšnega “pravljičnega finala”. Štirideset let je delal za Boga in njegovo ljudstvo, spodbujen z velikim upanjem, da bo dosegel obljubljeno deželo – na koncu pa je Bog rekel ne! Samo enkrat je ta potrpežljivi Božji mož dal prosto pot svoji jezi in ni do potankosti upošteval Božjega ukaza. Nič čudnega, da se mu je kazen, da ne sme vstopiti v obljubljeno deželo, zdela prestroga, zato je očitno vedno znova poskušal pregovoriti Vsemogočnega, dokler Bog o tem ni hotel več slišati in je dobesedno izgubil potrpljenje (5 Mz 3,23–26). Mojzes ni vedel, da ima Stvarnik z njim veliko boljše načrte.

Da, Mojzes je moral umreti. ”Toda v grobu ni ostal dolgo. Sam Kristus je prišel iz nebes z angeli, ki so pokopali Mojzesa, da bi poklical spečega svetnika” (Ellen White, Patriarchs and Prophets, str. 478).

Stvarnik je spet našel popolno kombinacijo pravičnosti in milosti, česar ni mogel preprečiti niti sam Satan (Juda 1,9). Na tej točki nastopimo mi. Verjetno nikoli ne bomo takšni kot Mojzes. Toda če se kljub vsem svojim napakam in pomanjkljivostim oklepamo Kristusa in ne izpustimo njegove roke, lahko živimo in umremo z enako ”perspektivo večnosti”, kot jo je takrat Bog predstavil svojemu najboljšemu prijatelju. V to želim trdno zaupati tudi danes.

Friedhelm Klingeberg

—

Copyright: © 2023 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2024