Po zelo burnem življenju je Édith Piaf pela: ”Non, je ne regrette rien” – ”Ne, ničesar ne obžalujem.” Tri leta po premieri te pesmi je pri 47 letih umrla. Alkohol in morfij sta uničila njeno zdravje. Stališče Piafove ustreza naravnanosti sodobne družbe: Nikoli ne glej nazaj, samo naprej, ničesar ne obžaluj!

Ameriški znanstveni pisatelj Daniel H. Pink vidi stvari drugače. Njegova nova knjiga se imenuje Moč kesanja. V njej analizira izsledke obsežne študije, v kateri je sodelovalo 24.000 moških in žensk iz 109 držav. Rezultati so pokazali, da večina obžaluje, da nečesa ni naredila. Da niso dovolj skrbeli za ostarele starše, da niso dovolj varčevali, da niso dovolj skrbeli za svoje zdravje.

Pink pravi: ”Moja raziskava se v veliki meri nanaša na zamujene priložnosti ter pomanjkanje finančnih in zdravstvenih preventivnih ukrepov, ki so temelj za nadaljnje življenje. Prav tako pa tudi na moralne napake, kot so zakonska nezvestoba ali nepošteno ravnanje.” Včasih se je med pogovori počutil kot spovednik; veliko ljudi se je želelo osvoboditi nečesa. Vendar nima smisla žalovati in govoriti: ”Tako slab človek sem!” Pogled nazaj bi moral ljudi spodbuditi, da spremenijo svoje vedenje. Gre za to, da se je treba učiti iz napak in ubrati novo smer.

Tu se združijo sodobna psihološka spoznanja in starodavna svetopisemska modrost. Poziv k spreobrnjenju in novemu začetku kot rdeča nit teče skozi Sveto pismo. V današnjem besedilu iz Evangelija po Mateju Jezus pripoveduje priliko o dveh sinovih, od katerih eden premisli o svoji izjavi in spremeni svoje vedenje, medtem ko drugi ostane le pri obljubi, kar je isto kot dati lažno priznanje. Predpogoj za nov začetek je, da iskreno pogledamo na svoje grehe in napake ter se jih pokesamo. Kesanje torej ni znak šibkosti, temveč ravno nasprotno.

Klaus Kästner

—

Copyright: © 2023 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2024