Pred seboj vidim ostarelega apostola Janeza. Sedi in ves osupel opazuje prizor novega Jeruzalema, ki se sijoč spušča navzdol – kraj brez trpljenja in smrti. Prizor ga tako prevzame, da pozabi pisati. Bog ga nežno potreplja in reče: ”Zdaj piši, to je res!” In njegovo pisalo spet drsi po pergamentu.

Če Bog ne bi večkrat poskrbel, da je nekaj zapisano in posredovano naprej, ne bi imeli Svetega pisma. To ni padlo z neba v enem kosu, ampak je nastajalo približno petnajst stoletij.

Knjige imajo urednika in ta ima velik vpliv. Kdo je odločil, kaj bo vključeno v Sveto pismo? Verjamemo, da na koncu Bog. Ljudje so zgolj ugotovili, da ta ali ona knjiga spada vanj, ker so prepoznali njeno božansko avtorstvo. Noben odbor pismoukov, noben svet ni odločal. Včasih je trajalo več let, da so verniki sprejeli določeno svetopisemsko knjigo.

V Svetem pismu so le redki odlomki, ki jih je Bog narekoval dobesedno. Besede skoraj vedno izvirajo izpod peresa ljudi, ki so jih premišljevali in oblikovali. Božji Duh je vplival na njihove misli in občutke.

Proces navdiha je težko razložiti. Sveto pismo je podobno Jezusovemu utelešenju: bil je Bog in človek hkrati. Jezusova človeška plat je bila tako močna, da mnogi njegovi sodobniki v njem niso bili pripravljeni prepoznati Božjega Sina. Tudi Sveto pismo ima jasno prepoznavne človeške lastnosti. Prav to krepi mojo vero in zaupanje v Božjo besedo. Kajti če bi bile vse pomanjkljivosti Svetega pisma skozi čas odpravljene, bi imeli razlog, da mu ne bi zaupali in bi se spraševali, kje so uredniki še posegli v besedilo. Ker pa se to ni zgodilo, je Sveto pismo za nas zaupanja vredna Božja beseda. Primerno je, da nas spremlja vsak dan.

Matthias Müller

—

Copyright: © 2023 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2024