”Pa saj molitev ne pomaga,” mi je odgovoril sovernik, ko sem ga prosila za priprošnjo pri bogoslužju. Bila sem šokirana. Kaj je ta oseba pričakovala od Boga, da je tako resignirana?

Današnja uvodna svetopisemska vrstica temu nasprotuje. Posebnost tega dogodka je, da je Jezus govoril s svojim Očetom v navzočnosti sopotnikov. Ta molitev je nanje naredila tak vtis, da so si najbolj od vsega želeli, da bi znali moliti kakor On. Da bi poudarili svojo zahtevo, so kot zgled navedli Janeza. Jezus se je takoj odzval na njihovo prošnjo. Morda je celo tiho čakal nanjo. Pouk o molitvi je začel z besedami: ”Kadar molite …” (Lk 11,2). Jezus ni predpisal nobenega določenega časa za molitev, vsak človek se namreč sam odloča, kako pogosto ali redko bo govoril s svojim nebeškim Očetom. Po eni strani je od vaše miselnosti, pa tudi od vašega osebnega odnosa z Bogom odvisno, ali si za molitev organizirate določen čas ali pa jo prepuščate svojim spontanim potrebam. Zdi se mi, da je kombinacija obojega najbolj smiselna.

Če niste zgovorni ali če kaj bremeni vaše srce, vam lahko zmanjka besed za molitev. Dobro je, da nam Jezus pri tem pomaga, saj nam je dal zgled molitve – Gospodovo molitev, ki je kot šablona ali obrazec, ki ga lahko napolnimo s prošnjami, vprašanji, skrbmi in zahvalami – z drugimi besedami, z našim življenjem. Molitev bi morala biti naš eliksir življenja od trenutka, ko zjutraj vstanemo, do takrat, ko gremo spat.

Toda kaj narediti s trditvijo na začetku tega razmišljanja – ”Pa saj molitev ne pomaga”? Moja izkušnja je, da molitev vedno pomaga na čudovit način: včasih skrito, včasih očitno, včasih takoj, včasih pozneje, a vedno!

Ko se v molitvi približamo Bogu, svojemu nebeškemu Očetu, nam On da čutiti svojo bližino.

Sieglinde Wilke

—

Copyright: © 2023 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2024