Starejša vernica iz moje cerkve nam je pripovedovala o svojem zelo osebnem načinu posredovanja Božje ljubezni bližnjim: ko potuje, ima v žepu vedno sladkarije. Ko sreča nekoga, za katerega se ji zdi, da potrebuje malo razvedrila, mu ponudi sladkarijo in prijazno besedo. To je lahko blagajničarka v diskontu, ki se mora tik pred zaprtjem trgovine soočiti z neskončno vrsto kupcev, ali glavni zdravnik na kliniki, kjer je pred upokojitvijo delala kot medicinska sestra. Z obžalovanjem ugotavlja, da mora biti v zadnjem času previdna z otroki. Časi so se spremenili in danes ljudje nimajo radi, če tujemu otroku ponudiš sladkarijo.

Žal se zdi, da je postalo normalno, da se do ljudi, ki jih ne poznamo dobro, obnašamo ravnodušno in z njimi kvečjemu izmenjamo le površne vsakdanje fraze. Kdo še sploh pogleda blagajničarko v oči in se vpraša, kako poteka njen dan?

Pristop te vernice me je navdušil. Čuti, da je na svoj življenjski račun prejela Božjo ljubezen v velikih bankovcih, ki jo zdaj menja v kovance dejavne pozornosti in prijaznosti do bližnjih. Seveda bi lahko razpravljali o zdravstvenem vidiku razdeljevanja sladkarij, vendar menim, da sta pri tem pomembnejša gesta in namen. Ta ženska s svojimi bonbončki dviguje ljudi iz anonimnosti množice in s tem sporoča, da je pripravljena malo poklepetati z njimi. Njeno ravnanje na obraze ljudi nariše nasmeh.

Od Boga smo toliko prejeli – toda kaj posredujemo naprej? Ali posredujmo le učenje, znanje, dobronamerne nasvete, nujnost po odmiku od grešnega dogajanja v svetu? Ali pa posredujemo tudi delček Božje ljubezni, ki smo jo izkusili sami?

Martina Siefert

—

Copyright: © 2023 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2024