Naša kolesa so servisirali v 20 kilometrov oddaljenem mestu. Mene in moja dva otroka so z avtom odpeljali do kolesarske delavnice, da bi prevzeli servisirana kolesa. Bil je lep poletni dan. Temperatura je bila odlična za pot domov. Otroka sta bila takrat še majhna in pot domov s kolesom je predstavljala izlet. Večinoma je potekala po asfaltnih kolesarskih poteh. Na levi in desni strani so bili travniki in gozdovi. Nebo je bilo svetlo modro in razpoloženje sproščeno.

Nato pa sem se med vožnjo ozrla nazaj in se prestrašila. Nebo za nami ni bilo modro, ampak temno črno. Pripravljala se je nevihta. Otrokoma sem rekla, da moramo pohiteti. V hipu mi je na misel prišla svetopisemska vrstica: ”Tudi če bom moral prečkati temno dolino, se ne bom bal hudega! Ti, Gospod, si z menoj; varuješ me in me vodiš; to mi daje pogum” (Ps 23,4 [prevod iz nemščine]). Moram priznati, da me je bilo zelo strah. Pripeljali smo se v vas, kjer je bil na trgu velik šotor. Zbežali smo v notranjost. V šotoru je bilo veliko pivskih klopi, vendar niti enega človeka. Takoj ko smo bili notri, se je začela nevihta. Lilo je kot iz škafa. Bliskalo je in grmelo. Toda bili smo na varnem in suhem. Da bi si krajšali čas, smo se igrali neko igro. Čakanje smo izkoristili na najboljši način.

Ta dogodek me je naučil, da Bog skrbi za svoje otroke. Kaj bi naredili, če tega šotora ne bi bilo? Po približno dveh urah se je nebo spet zjasnilo in lahko smo nadaljevali pot domov. Ko vidim nevihtno nebo, se vedno spomnim tega dogodka. Hvala, Bog, za tvojo zaščito!

Sandra Widulle

—

Copyright: © 2023 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2024