Alfred Buckowitz v svoji knjigi Živali in jaz (Tiere und ich) pripoveduje zanimivo zgodbo, v kateri opisuje, kako sta njegov krokar Murlik in hrček Purzel kljub začetnemu sovraštvu postala dobra prijatelja. Buckowitz je na mrzel zimski dan v snegu našel krokarja z zlomljeno nogo in poškodovanim krilom.

Vzel ga je domov in ga negoval, dokler ni ozdravel. Tudi po ozdravitvi je krokar ostal zelo navezan na svojega rešitelja. Če se je odpravil na izlet v okolico, se je vedno vrnil v hišo. Vendar tam ni bil sam. Ob svojem prvem obisku, ko so mu popravili nogo in krilo, je zagledal hrčkov dom. Ko je skušal vtakniti glavo v odprtino majhne lesene škatle, je naletel na besno sikanje in renčanje. Zamahnil je s krili, odskočil nekaj korakov nazaj, začel vreščati, odprl velik kljun in se pripravil, da napade hrupno škatlo. Vendar se je tega vzdržal, ko je na vhodu v Purzelovo stanovanje zagledal par bleščečih oči in grozečih zob. Zato se je raje vrnil na svojo palico.

Tam ni dolgo zdržal. Kmalu je spet pristal na hrčkovi škatli in iz Purzelove sklede za hrano vzel nekaj ovsenih zrn. Razjarjeni hrček je prišel iz svoje luknje in pregnal tatiča nazaj na njegovo mesto. Ta igra je trajala kar nekaj časa. Po nekaj dneh se je grenko rivalstvo umirilo. Murlik je zdaj celo smel jesti iz Purzelove sklede. Čez nekaj časa je Buckowitz opazil nenavadno sodelovanje: krokar je kljuval v nabito polno vrečo ovsa in naredil majhne luknjice, hrček pa je s tačkami nosil zrnje ven. Oba navihanca sta se veselo gostila. Ugotovila sta, da je sodelovanje veliko boljše od spopada. Če to lahko razumejo živali, potem to še toliko bolj razumemo ljudje, kajne?

Klaus Kästner

—

Copyright: © 2023 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2024