V mislih vidim ta prizor: do skrajnosti napete mišice, obraz, izkrivljen od borbenega duha, in koža, po kateri se cedi znoj. Ko eden od njih skoči, se postavi v položaj in zakriči ”Ja, tako je treba!”, se z gnusom obrnem stran. Morda je zagriženost ”svoje telo podrejam svoji volji” še nekako privlačna, če se hočeš tik pred poletjem vrniti v spodobno formo, toda na področju vere je to v mojih očeh popolnoma neprimerno. Bog me ljubi, sem njegov otrok, ustvaril me je po svoji podobi, zdaj pa se moram boriti do smrti, da bom primerna?

”Bog, tukaj je brutalno,” poje Olivia Rodrigo in razmišlja o življenju osemnajstletnice; spopada se s številnimi pričakovanji, ki si jih nalaga sama, njeno okolje in družba ter zaradi katerih ima vedno občutek, da ne more ustreči nikomur. Tukaj prevladuje nenehni boj nad mladostno lahkotnostjo: ”Če mi še enkrat rečejo ‘Uživaj v mladosti’, bom začela jokati.” Z odraščanjem se zaveš, kako neprijazen je lahko ta džungli podoben, zapleteni svet. O moj Bog, kako je tu vse brutalno!

Nasprotno pa je cerkvena skupnost kraj, kjer se lahko spočijem in vem, da sem sprejeta. Svoje orožje, ki naj bi me branilo in varovalo v vsakdanjem življenju, lahko mirno pustim pred vrati. Z drugimi verniki se srečujem odkrito in pošteno, saj vem, da imamo kljub razlikam isto raven, isto osnovo – Jezusa. On je sprejel to surovo bitko, jo prestal in izbojeval. Zaradi mene je dovolil, da so ga tepli in ubili. Vse, kar bi lahko vrgla v ring v smislu moči, vzdržljivosti in agresivnosti, bi zmanjšalo pomen tega, kar je naredil On. Tudi zato, ker se s svojimi izkušnjami ne morem in nočem postavljati na isto raven kot On, bom to bojno retoriko pustila za seboj.

Bodimo luč v tem včasih precej temnem svetu in se zavzemajmo za dobro z ljubečimi metodami namesto z nabrušenim orožjem, kajti Bog, v katerega verujemo, je bil in je čista ljubezen.

Nicole Spöhr

—

Copyright: © 2023 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2024