Na letu do svojega počitniškega cilja sem bila obkrožena s skupino glasnih in razigranih mladih, ki so ves čas butali v moj sedež. ”Hočem svoj mir in tišino,” sem si mislila in postajala vedno bolj jezna. Slušalke so mi pomagale preglasiti le del hrupa. Ravno ko sem hotela izraziti svojo jezo in sem odložila slušalke, sem zaslišala pogovor. Starejši moški se je začel pogovarjati z enim od kalivcev miru. Pogovarjala sta se o cilju našega potovanja, čudovitih plažah in različnih načrtih ter pričakovanjih. Nekaj časa sem poslušala in ugotovila, da me ta pogovor spreminja. Čeprav je bila skupina še naprej glasna, je imel starejši gospod nekaj, česar jaz nisem imela – nasmeh na obrazu. Morda zato, ker ni bil jezen na mlade, ampak jih je nagovoril z naklonjenostjo.

Pomislila sem, da je tudi Jezus živel tako. Z ljudmi je ravnal spoštljivo, četudi so ga včasih spravljali ob živce. Dal nam je zlato pravilo: Vedno ravnaj z ljudmi tako, kot bi želel, da oni ravnajo s teboj. To je mogoče le, če opazim druge, jih upoštevam in se jim prilagodim. Tako mladi kot jaz smo bili navdušeni nad počitnicami, ki so bile pred nami, in komaj smo čakali, da pridemo tja. Vsak je želel počitnice začeti na svoj način. V nekaterih situacijah je preprosto pomembneje, da se držiš svojega veselja in ne kriviš drugih za morebitne težave, ki se pojavijo.

Starejši moški na letalu je to nazorno pokazal. Njegov pogovor mi je vrnil mir. Nekako sem se začela veseliti počitniških sanj mladih, čeprav takšnih počitnic sama zagotovo ne bi imela. Ko sem izstopila iz letala, je eden iz skupine pristopil k meni in se mi opravičil za ves hrup. Pogledala sem ga in z iskrenim nasmehom rekla: ”Upam, da boste imeli res lepe počitnice, ki se bodo nadaljevale tako, kot so se začele.” Oba sva se nasmehnila in odšla na počitnice, ki sva se jih tako dolgo veselila.

Beate Strobel

—

Copyright: © 2023 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2024