Pablo Picasso si je nekoč za svoj grad na jugu Francije želel izdelati omaro iz mahagonija, zato je šel k mizarju. Narisal je skico, da bi obrtniku predstavil svojo zamisel. ”Tako naj bi bila na koncu videti omara. Ali menite, da jo lahko naredite?” ”Seveda!” je odgovoril mizar. ”In koliko bo stala?” ”Nič,” je rekel mizar, ”samo podpišite skico.”

Včasih je odvisno od tega, kdo se je podpisal, da se nam nekaj zdi vredno. Pri Picassovi skici pa je nepomembno, kako preprosto je videti to, kar je skiciral.

Kdo vam pove, koliko ste vredni? Ko pomislim na vojno v Ukrajini, na ljudi, ki bežijo – ali niso vredni, da jih rešimo? Kaj pa vojak? Medtem ko vrednost enega človeka visi na nitki, se z nekom drugim – na primer s profesionalnim nogometašem – trguje za več kot 100 milijonov.

Kaj pa delavci, ki nenadoma izgubijo službo ali jih predčasno upokojijo? Ali mladi, ki včasih ne morejo najti prve zaposlitve? Ali so dragoceni le tisti, ki zaslužijo denar?

Koliko smo vredni v Božjih očeh? Ljudje nismo vredni zaradi svojih nazivov, ne zaradi svojih dobrih del, ne zaradi svojega denarja ali hiše, ne zaradi dobro vzgojenih otrok. Dragoceni smo le zaradi Boga. Bog mi pravi: ”Všeč si mi.” Še več: ”Ljubim te.” Kakšna izpoved ljubezni! Bog nam obljublja svojo navzočnost. Bog se je zaobljubil ljudem, ki so mislili, da jih je zapustil. Bili so daleč od doma, zato so bile Božje besede kot balzam za dušo: ”Ker si drag v mojih očeh, spoštovan in te ljubim, dam ljudi v zameno zate in ljudstva v zameno za tvoje življenje.” Ta obljuba velja tudi za nas.

Gerhard Mellert

—

Copyright: © 2023 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2024