Na naslovnici znane revije sem opazil sliko vstalega Kristusa. Ali v našem času sploh obstaja kaj takega? Kot bralec te revije sem bil presenečen. Domneval sem, da je krščanska vera spet pod kritičnim drobnogledom. Toda potem sem ugotovil, da pod naslovom ”Najbolj neverjetna zgodba na svetu – nič ne zveni bolj neverjetno kot Jezusovo vstajenje” novinarka razlaga, zakaj meni, da je to vendarle verodostojno.

Strinjam se z njenim mnenjem. Verjamem v globlji pomen velike noči. Navsezadnje Kristus ni vstal od mrtvih zato, da bi ljudje občudovali prazen grob, ampak zato, da bi vse naredil novo – tudi naše misli, upe in dejanja. Tam, kjer je v našem svetu pogosto prisoten strah (Jn 16,33), smo s svetopisemskim opisom Jezusovega vstajenja, ki ga potrjuje tudi zgodovina, deležni močne, dinamične ovržbe večne smrti. Zato je nekoč obstajal tako imenovani velikonočni smeh [”risus paschalis” – srednjeveška katoliška navada na Bavarskem] kot osvobajajoči odziv vernikov na to veliko upanje. Ta novinarka je to razumela.

V mislih se vrnem k zgodbi iz Nove zaveze. Pomislim na presenečeno Marijo Magdaleno (Jn 20,1.2). Srečala je Božjega Sina, ki je ponovno oživel, nato pa pohitela k drugim učencem, ki so bili prav tako nejeverni kot ona.

Apostol Pavel je pozneje pričevanja vere povzel tako: Jezus se je ”prikazal /…/ Kefu, nato dvanajsterim. Potem se je prikazal več kot petsto bratom hkrati. Od teh je še zdaj večina živih /…/. Nato se je prikazal Jakobu, potem vsem apostolom” (1 Kor 15,5–7). Pričevanje prvih krščanskih skupnosti je resnično: Božji Sin je resnično vstal!

Tudi mi lahko pogumno verjamemo in zaupamo ”Božjemu kraljestvu” in ”njegovi pravičnosti” (Mt 6,33) bolj kot vsem lažnim resničnostim. Velika noč je torej zmaga – tudi zmaga nad našo malovernostjo.

Albrecht Höschele

—

Copyright: © 2023 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2024