Bilo je sredi januarja 2023 in moj sosed me je vprašal, kako dolgo bo trajalo to strašno dogajanje. Ni mu bilo treba imenovati katastrofe. Razumel sem. Ne moremo se otresti misli na vojno. Nekega otroka so vprašali, kaj je njegova božična želja. Odgovor je bil presenetljiv – da bi končno zavladal mir. Vojni ni videti konca. Ali kljub temu obstaja utemeljeno, živo upanje? Vidim iskrico upanja. V ruščini obstaja izraz za to – voskresenje. Ta beseda pomeni ”nedelja” in tudi ”vstajenje”. Tudi v času, ko je bil ateizem državna religija, je bila na ruskem koledarju vsako nedeljo z rdečo barvo zapisana beseda ”vstajenje”. Vera v vstajenje je preživela vsa temna obdobja. Ostajala je v času stalinizma in bo preživela tudi plenilsko vojno. ”Vstajenja” ni mogoče ubiti, ker je Jezus vstal in živi. Če je Bogu uspelo premagati smrt, zadnjega sovražnika, bo premagal tudi predzadnje strašne sovražnike. Upajmo, da kmalu!

Vstajenje? Moj sosed meni, da je to le pobožna želja. Želja je oče misli. Jaz pa temu odločno nasprotujem. Morda je zunaj razuma, toda ta želja je Očetova misel. On ima za nas misli o miru in ne o trpljenju. V naše srce je položil večnost, zato ne izgubljajmo upanja!

Želim si, da bi name vplivalo uvodno svetopisemsko besedilo: Naš Bog je usmiljen. Ker nas je prerodil, lahko na novo razmišljamo in delujemo. Ponovno smo se rodili za upanje. Diktator obup nima več oblasti. Upanje se namreč ni rodilo 1. aprila in nas ne vleče za nos. Upanje živi, ker živi Kristus. Uskladimo se z velikonočnim pozdravom pravoslavnih kristjanov: ”Kristus je vstal. – Da, resnično je vstal.” Slava Bogu!

Werner Jelinek

—

Copyright: © 2023 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2024