Vrnila sem se z dvodnevnega obiska pri prijateljici. Dva dneva vsakdanjega družinskega življenja, ko se nisem ukvarjala z velikimi vprašanji, temveč sem brala zgodbe in gradila hiške, se igrala v peskovniku in se potepala po gozdu. In ja, tudi solze so bile, ki jih je bilo treba obrisati, ter bratski in sestrski prepiri, ki jih je bilo treba razrešiti.

Vrnila sem se hvaležna. Ganjena. Vprašala sem se, kako je mogoče, da dva malčka zaupata bolje kot jaz? Ali sta preprosto manj razočarana nad življenjem? Ali sem bila v tej starosti tudi jaz takšna?

Bili smo v gozdu, kjer smo odkrivali majhne repince in se z njimi okraševali ter razveseljevali drug drugega. Potem je prišel čas, da si napolnimo baterije. Hrustali smo suho sadje in oreščke ter z užitkom žvečili. Medtem ko sem še vedno sedela, se je za mano znašel dvoletnik. Na hrbtu sem začutila njegovo ročico, kmalu zatem pa se je nagnil in se popolnoma stisnil k meni, njegova glava je počivala na mojem vratu. Nisem se premaknila. To je bil posebni trenutek. Sprostil se je, se z vso težo naslonil name in mi zaupal. Prepričana sem bila, da sploh ne razmišlja o tem, kaj počne. Preprosto je to naredil.

Kaj, če zaupanje sploh ni tako težko? Ali si ga otežujem le sama? Ali preveč razmišljam? Se preveč bojim? Ali moram vedno pretehtati vsa tveganja?

Tudi otroci ne zaupajo slepo. Prvi dan sem čutila, kako me opazujeta dva para oči. Preverjala sta me. Želela sta vedeti, kakšna sem, ali sta mi všeč, ali se želim ukvarjati z njima. In to je dobro. Zaupanje mora vedno rasti, tudi ko gre za zaupanje do mene.

V dneh, ki so sledili, sem bila precej zamišljena. Zaupanje je dobro, vabi me. Še vedno čutim, kako otroka sedita na moji levi in desni; vidim ju, kako poslušata in pozorno gledata knjigo. Toda morda gre pri branju zgodb tako ali tako za povsem drugačne stvari.

Z veseljem bi jima rada rekla, naj ohranita svoje zaupanje. Rada bi se jima zahvalila, ker sta mi dovolila vstopiti v njuno srce in življenje. Morda zaupanje vendarle ni neumno, temveč pogumno, modro in celo nalezljivo. Hvala vama, otroka! In hvala ti, Bog, da si tako čudovito ustvaril otroke!

Stephanie Kelm

—

Copyright: © 2023 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2024