21. november
Rekel je [Bog]: ”Skril bom pred njimi obličje in gledal, kakšna bo njih prihodnost; zakaj to je popačen rod, sinovi, ki v njih ni zvestobe.”
Peta Mojzesova knjiga 32,20
Včasih se zdi, da je Bog zelo daleč. Včasih slišimo le tišino, ko hrepenimo po njegovem glasu. Izrael se je gotovo počutil tako, ko se njihov voditelj po več kot štirih tednih ni vrnil z Božje gore. Kam je šel Mojzes? Je bil sploh še živ?
Ko beremo zgodbo o Izraelovem malikovanju in čaščenju zlatega teleta, zlahka pozabimo, da tudi mi nismo nedovzetni za občutek, da je Bog daleč. Vsi se lahko spomnimo trenutkov v svojem življenju, ko smo težko razumeli Božjo skritost.
Judovski filozof in teolog Martin Buber je leta 1953 napisal knjigo Božji mrk (Gottesfinsternis), v kateri je začasno skritost Boga primerjal s sončnim mrkom. Luna se postavi med Zemljo in Sonce in svet je začasno zavit v temo. Med Božjim mrkom, na primer med holokavstom, se ljudje obnašajo tako, da je Boga težko ali celo nemogoče videti. Toda Bog je navzoč. Ni mrtev, ampak skrit – živ, a neviden človeškim očem.
Le dve poglavji po epizodi z zlatim teletom najdemo najpomembnejši Božji opis samega sebe v Stari zavezi: “In Gospod je šel mimo njega in klical: Gospod, Gospod, Bog mogočni, poln usmiljenja in milostiv, počasen za jezo in obilen v milosti in resnici, ki hrani milost tisočim, ki odpušča krivico in prestopek in greh, ki pa krivega nikakor ne šteje za nedolžnega, ki obiskuje očetov krivico nad sinovi in vnuki, nad tretjim in četrtim pokolenjem” (2 Mz 34,6.7 CHR).
Usmiljen, milostljiv, potrpežljiv, počasen za jezo, zvest – takšen je Bog, tudi ko mu obrnemo hrbet. Bog nam sledi in nas išče kakor dobri pastir iz Jezusove prilike. Njegova skritost ima namreč vedno samo en cilj: če ga iščemo z vsem srcem, se mu približamo in odkrijemo, da je resnično dober, usmiljen, potrpežljiv, zvest in počasen za jezo.
Gerald Klingbeil
—
Copyright: © 2023 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2024

