Na to, da je bilo zadnjih nekaj let izrednih in izčrpavajočih, lahko spomnimo z nekaj ključnimi točkami: covid, omejeno gibanje in omejitve stikov. Šola, delo in bogoslužje so potekali med našimi štirimi stenami, za katere smo nekaj časa mislili, da bodo ostale hladne: bali smo se energetske krize, saj je vojna med Rusijo in Ukrajino prizadela vso Evropo.

In komaj smo se zbrali, že nas je naslednja slaba novica vrgla iz tira in vprašal sem se, kaj se bo zgodilo z mano. Tudi kristjan ni prost skrbi in dvomov. Tega se nam ni treba sramovati, saj so to doživljali tudi véliki Božji možje v Svetem pismu.

Prerok Elija je doživel mnoge Božje čudeže. Najbolj osupljiv čudež je verjetno opisan v Prvi knjigi kraljev 18: Elija je želel spreobrniti izraelsko ljudstvo k Bogu, zato je Bog z neba poslal ogenj. Po tem Božjem razodetju je Elija ubil vse lažne preroke in si nakopal jezo kraljice Jezabele, ki mu je stregla po življenju. Nenadoma ga je prevzel strah, zato je pobegnil v puščavo. Še pred trenutkom je bil na vrhu čustvene lestvice – blizu Boga – zdaj pa je bil na dnu: izčrpan, osamljen, brez perspektive. Zdi se torej da mogočni čudež ni nujno zdravilo za skrbi in strahove.

Nadaljevanje zgodbe je še bolj presenetljivo. Bog Elija ni obtožil pomanjkanja zaupanja in ni zahteval nadaljnjega prizadevanja za vsako ceno. Eliju je dal kruha, vode in štirideset dni za potepanje po puščavi. Ko se je njegovo telo okrepilo in so se njegove misli uredile, je bil pripravljen na novo srečanje z Bogom. Tokrat ni šlo za mogočen čudež, temveč za nežno, skrbno vprašanje: ”Kaj delaš tu?” (1 Kr 19,13). Bog je dal Eliju upanje, da se v Izraelu začenja nov čas; pokazal mu je tudi, kdo bo njegov naslednik. Zdaj je bilo na njem, da njegovo zaupanje v Boga spet zraste in se na novo podredi vodstvu svojega ljubečega Očeta. Elija ni bil razočaran. Vzemimo si ga za zgled zlasti v času kriz in človeške šibkosti!

Sindy Weiss

—

Copyright: © 2023 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2024