Po razburljivem izhodu iz Egipta se je izraelsko ljudstvo znašlo v puščavi. Vrnitev ni bila več mogoča, prihodnost pa je bila popolnoma neznana. Božje besede, zapisane v zgornji svetopisemski vrstici, so jim pravzaprav obljubljale pogum in varnost, da bodo lahko z veseljem šli svojo pot. Toda negotovost in strah sta bila tako velika, da pogosto niso hoteli iti naprej in so si včasih zaželeli, da bi ostali v Egiptu. Kdove, kje bi končali, če ne bi bilo Mojzesa, ki jih je na različne načine vedno znova spominjal na to Božjo obljubo.

Žena ameriškega misijonarja je intenzivno skrbela za naselje gobavcev na Tajvanu. Ko je nekoč prejela veliko vsoto denarja, je dala obnoviti in zabetonirati poti v naselju, ki so se ob deževnem vremenu vedno spremenile v globoko močvirje. Veselila se je izravnanih poti in bila grenko razočarana, ko so delavci naknadno obdelali poti tako, da so postale hrapave. Potem ji je nekdo pojasnil: ”Če poti niso grobe in hrapave, ljudje z obolelimi nogami padejo, ker jim palice in bergle zdrsnejo na gladki površini.”

Pod Jezusovim vodstvom si tudi mi želimo gladkih in enakomernih poti, ki jih lahko prehodimo brez napora in zapletov. Mislimo, da mora biti vse gladko in hitro, vendar so včasih bolj primerne grobe in naporne poti, saj nam preprečijo zdrse in padce.

Nikolaus Ludwig von Zinzendorf zato v neki pesmi prosi: ”Uredi našo pot, Jezus, vse naše življenje. Če nas vodiš po neravnih poteh, nam daj tudi pomoč, ki jo potrebujemo; a po končani hoji nam odpri svoja vrata” (ghs 423). V tem smislu Božja obljuba, da bo pred nami poslal svoje angele, ki nas bodo varno pripeljali v obljubljeno deželo, velja tudi za nas.

Ne glede na obvoze ali ovire bom zaupal Jezusu ter hodil po poti skupaj z njim in drugimi sopotniki, ”da bo on, ki je začel v [nas] dobro delo, to delo dokončal do dneva Kristusa Jezusa” (Flp 1,6).

Franz-Josef Eiteneier

—

Copyright: © 2023 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2024