Pisatelj Lev Tolstoj v svoji mojstrski zgodbi Koliko zemlje potrebuje človek? pripoveduje o kmetu Pahomu, ki postane zemljiški posestnik, ko kupi kos zemlje. Sprva je srečen, a ko se pojavijo zavist in spori s sosedi, se odseli. Nato sliši za trgovca, ki poceni prodaja dobro stepsko zemljo. Edini pogoj je, da lahko kupi le toliko zemlje, kolikor je lahko obide v dvanajstih urah. Pahom se odpravi na pot in z vsakim korakom poskuša povečati obseg zemljišča. Z neizmernim trudom mu uspe pravočasno priti na cilj. Popolnoma izčrpan se zgrudi in umre.

Ta stara zgodba o človekovem stremljenju k materialnim dobrinam in uničenju, ki ga povzroči pohlep, je aktualna tudi v enaindvajsetem stoletju.

Bog nas svari pred pohlepom in jasno pove, da si življenja ne moremo kupiti. Stvari, ki nas obkrožajo, lahko vzbudijo željo po nenehnem povečevanju premoženja. Ali se pustim zapeljati tej skušnjavi?

Ključ je skromnost. V našem kapitalističnem svetu je to skoraj tuja beseda. Vedno redkeje najdemo povsem zadovoljnega in skromnega človeka. Vendar je ta lastnost zelo zaželena. Ali sta zadovoljstvo in skromnost znak, da smo obtičali na določeni stopnji?

Koliko zemlje potrebuje človek? Tolstoj pravi: ”Košček zemlje, ki ga je pokril s svojim telesom, od nog do glave – šest komolcev.” Vsi zemeljski zakladi so minljivi v primerjavi z resničnim Božjim zakladom v nebesih – v kraju, kjer nas Bog pričakuje in nam pripravlja čudovito življenje. Tega kraja ne moremo kupiti ali si ga zaslužiti – Bog nam ga bo podaril. Bog nas je ustvaril in opremil z vsem, kar potrebujemo za življenje. Če ga imamo v srcu in mu zaupamo, bo poskrbel za nas. To lahko občutimo že zdaj. Sprejmimo ta dar!

Sabrina Rosner

—

Copyright: © 2023 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2024