Ko se je leta 2020 začela pandemija korone, je Filipinec Paulo K. Tiról napisal ganljivo pesem v hvalo Bogu. Besedilo je preprosto in ritmično. V treh verzih se 17-krat ponovi beseda ”aleluja”. Tiról je prepričan, da nam kljub solzam in strahovom, kljub utrujenosti in bolečini le Jezus daje upanje v dolgih in težkih dneh. Ko svetloba ugasne in pade noč, ob uri naše smrti, z zadnjim dihom prepevajmo aleluja, saj bodo na koncu zmagali svetloba, življenje in ljubezen.

Zbor adventistične visoke šole v Hirošimi je pesem zapel marca 2022, ko so bile na Ukrajino izstreljene rakete. Posvetili so jo pogumnim ljudem na vojnem območju, katerih trpljenje je globoko ganilo svet. Solze in strahovi, utrujenost in bolečina so tam na dnevnem redu. In potem aleluja? Kje je Bog v tem kaosu?

Izjemno je, kje so pevci peli to slavilno pesem. Visoka šola se nahaja v bližini kraja, kjer je leta 1945 padla prva atomska bomba in se je razplamtel pekel. Več kot 136.000 ljudi je izdihnilo zadnji dah. Od takrat je mesto Hirošima zaznamovano, ljudje pa trpijo zaradi radiacijske bolezni in drugih dolgoročnih posledic, kot so rak in deformacije pri otrocih. Še danes je pojavnost levkemije v Hirošimi nekoliko višja kot drugje.

Zato ni razloga, da bi peli aleluja. Kljub temu pojejo. In to je pravzaprav nepredstavljivo in ganljivo. Če lahko pojete alelujo na takem kraju, potem lahko to počnete kjer koli. Psalm 73 je zelo pronicljiv: tudi takrat, ko naše moči usihajo, ko ne ostane nič drugega kot solze, strahovi, utrujenost in bolečina, je Bog ”skala mojega srca in moj delež”. V Hirošimi, Ukrajini in tudi tukaj pri meni. Aleluja!

Claudia Mohr

—

Copyright: © 2023 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2024