Te Božje besede so verjetno pretresle mnoge ljudi tistega časa. Navsezadnje so jih že od malih nog učili o pomenu žrtvene službe, ki je bila podrobno urejena. Njen pomen za odpuščanje njihovih grehov ni bil naklonjen le goreči resnosti, ampak predvsem osredotočenosti na upoštevanje pravil. In potem Bog vse to postavi pod vprašaj ter celo reče, da ima dovolj vsega tega.

Predstavljam si, da je bil to za nekatere ljudi zdravilen šok. Navsezadnje svetopisemsko besedilo nakazuje, da so že takrat obstajali ljudje – domnevno zelo spoštovani – ki so do potankosti izpolnjevali vsa pravila, a so kljub temu ves čas oteževali življenje bližnjim: bodisi s tem, da so drugim očitali, da so popustljivi pri izpolnjevanju Božjih zapovedi, bodisi s tem, da v svojem ”običajnem” vsakdanjem življenju niso pokazali veliko pobožnosti, pač v skladu z geslom ”Prijateljstvo (ali dobro vedenje) se konča pri denarju.”

Seveda nam je Bog dal pravila, da bi nam olajšal skupno življenje in pojasnil naš odnos z njim. Vendar so bila ta pravila vedno le orodje in ne vzorčni recept. Bogu ni bilo nikoli v interesu, da bi odkljukali seznam opravil in bili nato ”svobodni”. Zanima ga globok odnos in povezanost z nami, bližina srca in podobnost njegovi naravi. Ni odločilna črka, temveč pomen njegovih besed. Bogu je bilo vedno pomembneje, da ponotranjimo in živimo bistvo ter pravi pomen njegovih besed.

”Umijte se, očistite se! Odstranite svoja hudobna dejanja izpred mojih oči, nehajte delati húdo. Naučite se delati dobro, skrbite za pravico. Pomagajte zatiranemu, zagovarjajte siroto, branite vdovo” (Iz 1,16.17).

Kakšen obraz bi imel naš svet, če bi se tisti, ki se imenujejo kristjani, zavzemali za svoje bližnje, kot nam narekuje Bog, namesto da poudarjajo in zagovarjajo svojo pravovernost! Prepričan sem, da si Bog želi prav to.

Alexander K.

—

Copyright: © 2023 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2024