Ali sem prav prebral – Boga moram prositi, da se ne poigrava preveč z menoj? Do zdaj sem vedno mislil, da je Božji nasprotnik odgovoren za skušnjave vseh vrst. Neka druga trditev v Svetem pismu se namreč zdi povsem drugačna: ”Nihče, ki je preizkušan, naj ne govori: ‘Bog me skuša.’ Boga namreč zlo ne more skušati in sam ne skuša nikogar” (Jak 1,13).

Decembra 2017 je papež Frančišek kritiziral to prošnjo, ki je del Gospodove molitve. Ni je mogel uskladiti s svojo podobo Boga. Skliceval se je na odločitev škofov francosko govoreče Švice, da spremenijo prevod tako: ”Ne dovoli, da pridemo v skušnjavo.” Ta interpretacija se tudi meni zdi smiselna.

Po drugi strani pa so v Svetem pismu jasne izjave, da je morda res Bog tisti, ki stoji za našimi skušnjavami. Zgodbi o Abrahamovem žrtvovanju Izaka (1 Mz 22,1) in Jobovem mučeništvu (Job 7,17.18) mi dajeta misliti. In ali ni prav Jezusova skušnjava tista, ki nedvoumno poudarja dejavno vlogo Boga v skušnjavah (Mt 4,1)? Ali je vse to res mogoče pripisati zgolj doslednemu hebrejskemu nazoru, po katerem Bog dejavno stori vse, česar ne prepreči?

Če pa za našimi skušnjavami res stoji Bog, ki je darovalec vseh dobrih darov, potem bi morale imeti tudi pozitiven pomen in izpolnjevati funkcijo v smislu, da so dobre, vzgojne in koristne.

Menim, da je za naše razumevanje koristno razlikovati med preizkušnjo in skušnjavo v smislu osnovnega grškega izraza ‘peirazo’. Cilj preizkušenj, ki izvirajo od Boga, je zrelost mojega značaja. V njih ni težnje po grehu. Po drugi strani pa obstaja skušnjava k zlu. Za njo stoji Satan, ki želi, da zgrešimo svoj cilj, da se oddaljimo od Boga in da naša vera opeša.

Naš zvesti Bog ve, kaj lahko pričakuje od nas. Ne bo preobremenil naše moralne odpornosti (1 Kor 10,13). In če bi vendarle padli, bo ostal z nami in nam bo rad spet pomagal vstati.

Gerhard Gregori

—

Copyright: © 2023 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2024