” … je odšel.” Konec. To je to. Naredil je najboljše, kar je lahko. Samo razbiti kosi, uničeno upanje. Kaj je še ostalo? Kakšno prihodnost ima ta narod, če je tako slep za resničnost in se pusti zapeljati poceni propagandi? Kaj narediti z njihovim razočaranjem?

”Zdaj je Jezus končno počival. Dolgega dneva sramote in trpljenja je bilo konec. Ko so zadnji žarki zahajajočega sonca naznanjali soboto, je Božji Sin mirno ležal v Jožefovem grobu. Opravil je svojo nalogo; roke je imel mirno sklenjene, počival je v svetih urah sobote” (Jezusovo življenje, str. 769).

Včeraj sem zaradi vremenskih razmer razmišljal o tem. Tik nad nami je bil anticiklon. Nobena vetrna turbina se ni vrtela. Videti je bilo, kot da je vse zadržalo dih. Skoraj tako, kot da bi bili v očesu nevihte. Ko se vremenska fronta pomakne naprej,  se bo začelo mogočno bučanje.

Včeraj smo slišali Odrešenikov krik na križu. Med grmenjem nevihte se je zavesa v templju pretrgala na dvoje. Danes tišina lebdi nad deželo. Vendar ne v jeruzalemskem templju. Tam se ljudje trudijo rešiti težavo – Najsvetejše je vsem na očeh. Kako se je lahko ta zavesa pretrgala tik pred soboto, da je niso mogli pravočasno popraviti?

Med ljudmi, ki so podpirali Jezusa, je zavladala utesnjujoča tišina. ”… je odšel.” To je današnji dan, velika sobota. Mučno bi bilo, če ne bi že vnaprej vedeli, kaj bo prinesel jutrišnji dan. Jezus bo namreč vstal od mrtvih. Tega si niso mogli predstavljati niti njegovi najtesnejši zaupniki. Toda zgodilo se bo. Prišel bo.

Težko si je predstavljati. Svet se bo še naprej vrtel in skušal z zavzetostjo preglasiti tisto, kar ni več normalno. Potem pa bo prišel On, Vstali. Njegova slava bo presegla vse, česar smo vajeni, zasenčila bo vsak zaslon in vsak laserski šov. Upajmo vanj, v Vstalega in Živega. Žívimo, obrnjeni proti njemu. Velikonočna sobota je dan zaupanja.

Matthias Müller

—

Copyright: © 2023 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2024