V različnih deželah sem pogosto videl hiše, ki so bile le napol dokončane. Ponekod je gradnja segala le do prvega nadstropja, stebri za drugo nadstropje so štrleli iz stropa in to je bilo vse. Dobil sem različne razlage: gradnja se bo nadaljevala, ko bo spet dovolj denarja; gradnja se je ustavila, ker ni bilo gradbenega dovoljenja; gradbeniki so se ušteli, nadaljnje gradnje ni mogoče financirati ali ni donosna.

Čeprav se mi te podobe zdijo mračne, me pomirja Pavlova gotovost iz pisma kristjanom v Filipih: Bog ne mara porušenih stavb. Kar začne, tudi dokonča! Pavel zagotovo nima v mislih nedokončanih hiš ali spomenikov, mostov ali cest: med drugim gre za spremembo značaja, ki jo je Bog začel v svojih otrocih.

Včasih se sprašujem, zakaj se odzivam tako nestrpno, ko pa si želim biti podoben Jezusu. Tako kot On bi rad govoril spodbudne besede, namesto tega pa vidim in kritiziram slabosti drugih. V moji ljubezni do bližnjih je še veliko prostora za izboljšave. Ali želim biti kot nedokončana stavba?

Ko se pojavijo te misli, jih preženem z Božjo obljubo. Če mu dovolim, da gradi, bo tudi On skupaj z mano uresničil svoje zamisli in želje za moje življenje. Moram in želim mu popolnoma zaupati kot graditelju. Vsak dan mi zagotavlja gradbeni material, če se obrnem nanj.

Vsekakor pa si ne želim, da bi sam delal na fasadi svojega življenja, da bi naredil dober vtis na druge. Ne; sprememba mora priti od znotraj. Ljubezen, prijaznost, potrpežljivost, sočutje in še veliko več – nič od tega ne sme biti umetno, ampak sad Božjega dela v mojem življenju, namreč ”sad Duha”. Sadov pa ne moremo proizvesti sami.

Gospod, bodi temelj in graditelj mojega življenja!

Elí Diez-Prida

—

Copyright: © 2023 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2024