Ob zadnjem obisku Lutrove hiše v Wittenbergu sem opazil znani rek: ”Smo berači; to je res.” To naj bi bile zadnje besede, ki jih je reformator zapisal na smrtni postelji dan pred smrtjo 18. februarja 1546.

Ali niso Lutrove besede v nasprotju z današnjim svetopisemskim besedilom iz Pisma Rimljanom in drugimi besedili Nove zaveze? Kako smo lahko berači, če je naš nebeški Oče silno bogat in radodaren? Ali smo vse življenje berači in bomo bogato obdarjeni šele, ko bomo nekega dne prejeli obljubljeno dediščino?

To navidezno protislovje najbolje razrešimo, če se zavemo, da kot Božji otroci živimo v stanju med ”že” in ”še ne”. Že zdaj smo odkupljeni, vendar še nismo prišli do konca svoje poti. Že zdaj smo opravičeni, vendar smo še vedno grešniki. ”Zdaj smo Božji otroci; ni pa še razodeto, kaj bomo” (1 Jn 3,2), ko bomo videli Jezusa, kakršen v resnici je.

Že tu smo bogato obdarjeni, predvsem z vrednotami, ki jih ni mogoče plačati z denarjem: z notranjim mirom; s cilji, za katere je vredno delati in celo umreti; z motivacijo in sposobnostjo ljubiti nesimpatične ljudi, celo sovražnike; s spoznanji iz Svetega pisma, ki nam pomagajo prepoznati in kategorizirati dogajanje okoli nas … Vse to in še veliko več je dano tistim, ki pridejo k Bogu kot berači in priznajo: ”Ničesar nimam, kar bi lahko prinesel; vse, Gospod, si ti” (ghs 444).

V zvezi s tem so me zares nagovorile besede Thomasa Domanyija: ”Tako stojimo s praznimi rokami pred ničemer – ali morda na začetku ponižnosti. Toda to je lahko tudi začetek novega življenja. Kajti prazne roke so roke, ki jih je mogoče napolniti. Tako so tisti, ki se zavedajo svoje revščine in odvisnosti, odprta posoda za Božjega Duha, torej za trajno izpolnitev” (Jesus unter uns (Jezus med nami), Advent-Verlag Schweiz, str. 12).

Elí Diez-Prida

—

Copyright: © 2023 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2024