Dlje ko sva čakala na rojstvo sina, bolj sva bila nestrpna in negotova. Je vse v redu? Ali je kaj narobe? Ali lahko kaj narediva? Ali morava kaj narediti? Moja žena je bila že nekaj tednov na porodniškem dopustu in se je dolgočasila. Načrtovala sva porod doma. Vse je bilo pripravljeno – otrok lahko pride!

Čakanje je zahtevna razumska naloga. To je nekaj, s čimer imamo ljudje na splošno težave. Samo čakati in opazovati je za mnoge od nas težavno. Raje imamo stvari v svojih rokah in jih nadzorujemo. Žal pri načrtovanju poroda ni nobene gotovosti, razen če se že na začetku dogovorimo za carski rez. Za spodbujanje poroda obstajajo bolj ali manj preizkušena sredstva in metode: čaj iz malinovih listov in verbene, klinčkovo olje, kopeli, masaže, nekatere telesne vaje, sprehodi, hoja po stopnicah, da ne omenjamo medicinskih pripravkov.

V nadaljevanju svojega govora o koncu časa je Jezus omenil pogoj, ki ga Bog pričakuje, preden sproži konec svetovne zgodovine: Božji evangelij mora doseči vse narode na zemlji. ”Odlično!” pomislimo. Bog vernikom daje priložnost, da sodelujemo v njegovem časovnem razporedu. Nato se lotimo dela, da se bo Jezus lahko vrnil, ko bo naša ”domača naloga” opravljena.

V pobožnih krogih vedno znova naletim na predpostavko, da lahko s svojimi dejanji pospešimo Jezusovo vrnitev. Ta zamisel je preprosta in mamljiva, vendar se mi zdi absurdna in nevarna. Ljudje ne moremo prisiliti Boga, da bi nekaj naredil ali ne, čeprav si to morda zelo želimo. Evangelizacija se skrči do absurda, če je ne izvajamo iz ljubezni do bližnjega, temveč zato, da bi Boga prisilili k delovanju. To je kot rojstvo. Starši seveda nestrpno čakajo, da bodo v rokah držali novorojenčka. In seveda si želimo, da bi se Jezus kmalu vrnil v svoji slavi. Toda raje mu zaupajmo, da je njegov čas popoln in da nam želi dobro.

Rafael Schäffer

—

Copyright: © 2023 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2024