Vsi gredo domov sključeni; ne le zaradi bolečine žalovanja, temveč tudi zato, ker so prebrali 90. psalm, ki nas opominja, da naše življenje traja 70 ali 80 let, ki so muka in zlo (v. 10).

Toda nenadoma nekdo nasprotuje tej svetopisemski trditvi, in sicer njen lastni pisec! Po 40 letih Mojzes še vedno pase Jetrove ovce in počasi izgublja željo po življenju. Toda potem sreča Boga v gorečem grmu, nato pa uživa v mani in mnogih drugih čudežih. In ko bi se njegova izjava o ”70 oziroma 80 letih muke” že lahko izpolnila, je njegovo življenje še vedno tako vznemirljivo, da si želi doživeti obljubljeno deželo.

Ne gre za mladostniško norost, ampak za dejstvo, da je lahko smiseln tudi naš zadnji dan. Številni starejši državljani na primer niso prestari, da bi lahko prevzeli vlogo varuške ali se lotili poučevanja in svojo modrost posredovali mlajšim generacijam. V zameno se mladi pari odpravijo po nakupih namesto njih ali jim zamenjajo žarnico v dnevni sobi. Kaj, če bi bili naši krožki starejših občanov odprti za tujke, ki bi rade izboljšale svojo nemščino, v zameno pa bi jim pripravile nekaj priboljškov? Za najpomembnejšo službo ni starostne omejitve – svet resnično potrebuje molitve.

Obiskal sem 85-letno žensko, ki je bila običajno precej zagrenjena. Nekega dne pa me je sprejela s sijočim nasmehom. Dojela je odrešenje v Jezusu in po Jezusu, začela je govoriti o njem ter veselo dajala na stran desetino od svoje pokojnine. Končno se je pobotala s svojimi otroki – in kmalu zatem umrla.

Poleg nje je name naredil vtis 75-letni moški, ki je na univerzi sedel poleg mene, ker je želel ostati ”svež v glavi” in nadaljevati izobraževanje. Zato velja: ni človek, ki umre zadnji, ampak upanje. Dokler koli živimo, lahko osmislimo življenje. Jezus pravi: ”Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju” (Jn 10,10).

Sylvain Romain

—

Copyright: © 2023 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2024