Te svetopisemske vrstice sem se kot otrok naučil v povezavi z Gospodovo molitvijo. V cerkvi so verniki vsako nedeljo molili Gospodovo molitev, duhovnik pa je ob koncu bogoslužja dal blagoslov. Tako sem vedel, da je konec bogoslužja.

V svojem življenju nisem le prejel številnih blagoslovov, ampak sem jih tudi sam dajal in izrekal. Vsaka beseda blagoslova je želja, da bo bližnjemu dobro ali da bo nepoškodovan preživel težko situacijo.

Blagoslove razumem le kot nekaj pozitivnega. Toda od kod prihajajo dobre želje, ki jih želimo drug drugemu? V skladu z besedilom je Bog tisti, ki blagoslavlja in deluje. Duhovniki ne rečejo: ”Jaz ali mi vas blagoslavljamo”, ampak: ”Bog naj te blagoslovi”. Sprašujem se, ali lahko blagoslovi samo Bog, ljudje pa ne. Ali so naši izrečeni blagoslovi le prazne besede? Seveda ne. Z besedami lahko tolažimo, spodbujamo, izkazujemo ljubezen in sočutje. Toda v kriznih razmerah samo besede niso dovolj. Potrebujemo dejavno pomoč, ki jo v blagoslovu pričakujemo od vsemogočnega Boga.

V zgornjih vrsticah je dvakrat omenjeno Božje obličje. To kaže, da Božji blagoslov pride k osebi, h kateri Bog obrne svoje obličje. Ta Božji pogled ne izraža kazni ali graje, temveč je prijazen, dobrohoten in pripravljen pomagati. Z drugimi besedami, blagoslov pomeni, da nas Bog gleda in da je navzoč.

Bog me želi blagosloviti. Gleda me, zanj nisem tujec; ve, kaj potrebujem, in skrbi zame. Vem, da je tudi pri blagoslovu pomembna Božja volja. Četudi se Božja dejanja včasih ne ujemajo z mojimi željami, vem, da mi Bog želi dobro.

Tudi za njegovim molkom se ne skriva nič hudega, ampak na koncu iz tega pride nekaj dobrega. Verjamem, da sem v Bogu varen, ker je z menoj, ne glede na to, kako težko je včasih življenje.

Bruno Liske

—

Copyright: © 2023 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2024