Z veseljem se spominjam svojega otroštva in mladosti. Potem sem se poročila in z možem sva prevzela vlogo staršev. Ko sta se najini hčeri poročili, sva postala ”sostarša” zetov. Vloge so se spreminjale, tudi ko sva postala stara starša.

Družina je zapletena mreža odnosov. Tudi cerkveno skupnost lahko primerjamo z družino. Vsakdo ima drugačno vlogo in prevzame ustrezne naloge. V odnosu z Bogom je On oče/mati. Kako se počutim glede tega? Če sem imela dobrega biološkega očeta, verjetno lažje vidim Boga kot prijaznega očeta in mu zaupam, kakor če sta moje otroštvo zaznamovala nasilje in negotovost. Če imam Boga rada in mi je pomemben, bom dobra tudi do drugih. Ne iz prisile, temveč kot logična posledica. Ne zato, da bi ubogala neko pravilo, temveč zato, ker čutim potrebo, da tako ravnam.

Za nas so pravila – zapovedi in prepovedi – del vsakdanjega življenja. Smernice so povsod. Včasih pa se bojim, da vedno več pravil vodi v vedno večje težave, saj na neki točki trmasto sledimo pravilom in ne razmišljamo več samostojno. Zato je Bog v Svetem pismu nešteto pravil povzel z naslednjimi besedami: Ljubi Boga ”in svojega bližnjega kakor samega sebe” (Lk 10,27). Torej gre za vprašanje odnosa. Če Božji zakon razumemo le kot navodila za delovanje, potem ga je težko upoštevati. Toda če ga enačimo z ljubeznijo in zaupanjem, je lažje. V preteklosti so cerkve veliko zaslužile na račun slabe vesti ljudi, čeprav so bile mnoge omejitve človeškega izvora ter so izhajale iz določenih tradicij in kultur.

Sveto pismo pravi, da ni težko izpolnjevati Božjih zapovedi. Ali torej zapovedi izpolnjujemo zato, ker nas Bog ljubi? Ali pa nas Bog ljubi samo zato, ker izpolnjujemo zapovedi? Niti eno niti drugo! On je dobri pastir in mi smo njegove ovce. Skrbi za nas. Pika. Če ”izpolnjevanje zapovedi” razumemo kot ljubezen ali zaupanje, potem zapovedi v resnici niso težke. Ali ni to osvobajajoče?

Denise Hochstrasser

—

Copyright: © 2023 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2024