Sem gost na bogoslužju v cerkvi. Udobno se naslonim nazaj. Proučevanje Svetega pisma govori o Božji ljubezni. Lepa tema. V naslednjem koraku pride na vrsto ljubeče sodelovanje med verniki, ki je močno idealizirano. Predstavljamo si, da smo v nebesih. Nato neka gospa skoraj ogorčeno pripomni: ”Jaz pa ne morem ljubiti prav vseh v cerkvi!”

Kako simpatična je ta gospa! Končno nekdo, ki ni opisoval idealne situacije, temveč resnično življenje. Ker sem realist, mi je vedno nekoliko težko, ko ljudje skušajo cerkev prikazati kot otok blaženih, kjer mora biti vse drugačno od sveta okoli nje; kjer ljudje preprosto nočejo priznati, da so stvari tudi med kristjani čisto ”človeške”.

Biti prizemljen je zame zelo pomembno. Ravno zato me svetopisemska zahteva o ljubezni sili k premisleku. Navsezadnje Jezus ljubezen med svojimi sledilci jasno postavi za merilo učenstva (Jn 13,35). Tako kot omenjena gospa iz skupine za proučevanje Svetega pisma imam tudi jaz tu in tam težave s tem.

Apostol Peter v svojem drugem pismu slika lestvico krščanskih vrlin (2 Pt 1,5–7). Življenje, ki je Bogu v čast, vodi prek vere, spoznanja Boga, samoobvladovanja in potrpežljivosti do ljubezni do vernikov in nazadnje do ljubezni do vseh ljudi. Peter se je očitno zelo dobro zavedal, kako težko je ljubiti bližnjega – v cerkvi in zunaj nje. Zato ljubezen postavlja na najvišjo stopničko te lestvice in nas želi spodbuditi, da v medosebnih stikih preizkusimo slog Božjega kraljestva.

Neredko se zgodi, da pot v Božjo bližino vodi prek naših bližnjih. Ukvarjanje z njimi je lahko boleče, a tudi zdravilno. Ljubezni do bližnjih ni mogoče niti ukazati niti izsiliti. Lahko pa se je učimo iz Jezusovih dejanj, Jezus je namreč sam ljubezen v popolnosti.

Ali se lahko duh Božjega kraljestva prilega našemu majhnemu svetu in ga spremeni? Poskušajmo in preverimo!

Gerhard Gregori

—

Copyright: © 2023 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2024