Molitev v šoli je nekaj precej nenavadnega. Na internatski šoli, kjer delam, je molitev del šolske kulture. Tisti, ki se vpišejo na to šolo, vedo, kaj jih čaka: jutranjice v šoli, večernice v internatu in občasna šolska bogoslužja. To ne pomeni, da se morajo učenci z vsem strinjati. Večkrat se prepirajo, razpravljajo in preverjajo, vendar obstajajo tudi skupni, združevalni elementi, kot so bogoslužje, jutranjice, večernice in molitev.

Kot otrok sem se od staršev naučila moliti, ko sem šla spat, in vem, da se molitve spreminjajo. Danes ne govorim več otroških molitev v rimah, ampak najdem lastne besede za molitev, se zaupam Bogu in molim za druge. Tudi v internatu doživljam, kako dijaki z molitvijo napredujejo v komunikaciji z Bogom. Razumejo, da lahko molijo sami, v skupini, z vnaprej pripravljenimi besedami ali po svoje; tiho ali glasno, stoje ali sede. Glavno je, da smo osredotočeni na Boga. Moliti ni težko. Lahko molim, ko sem srečna in se želim Bogu zahvaliti; ali v težkih trenutkih, ko potrebujem moč. Prav tako lahko Boga prosim za njegov blagoslov v vseh drugih okoliščinah.

Ko molite, preživljate čas z Bogom. To je kot srečanje s prijateljem. Pogovarjaš se ali molčiš. Včasih nimaš časa, včasih nimaš besed. In včasih je molitev le globok vzdih. Pred Bogom ste lahko takšni, kakršni ste, z vsem, kar vam leži na duši.

Molitev ni pobožno dejanje, ki ga moram opraviti, da bi bila pred Bogom videti bolje. O tem se vedno znova pogovarjam tudi z mladimi. Bog ve, kaj potrebujejo, še preden ga prosijo, kot piše v Evangeliju po Mateju. Za nekatere je to skorajda strašljivo, vendar razumejo, da je molitev osnova za razvijanje odnosa z Bogom.

Beate Strobel

—

Copyright: © 2023 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2024