Vsak večer, preden grem spat, stopim na balkon in pogledam v nebo, da bi opazila vsaj eno zvezdo. Vendar je zaradi močnega svetlobnega onesnaženja to skoraj nemogoče. V jasnih zimskih nočeh je ta možnost večja. Takrat lahko nad seboj vidim Orion in prepoznam zimski šestkotnik. To me zelo razveseli. V otroštvu mi je dedek pogosto kazal zvezde. Že zelo zgodaj sem lahko prepoznala Sirij, Kapelo, Venero, Gostosevce (Plejade) in Orion, čeprav je bilo nebo polno zvezd. Vedno sem se čudila temu neverjetnemu in osupljivemu zvezdnemu razkošju. Hkrati pa sem se počutila zelo majhno.

”Kaj je človek, da se ga spominjaš, in sin človekov, da ga obiskuješ?” se je spraševal psalmist spričo tega ogromnega vesolja. Gledamo v neskončnost in tudi z največjimi teleskopi nismo dosegli konca. Bolj ko raziskujemo, več vprašanj se poraja. Kdo vse to drži skupaj, da se vse dogaja tako natančno? Ozvezdja vzhajajo in zahajajo, orbite kometov je mogoče izračunati, planeti imajo svoje specifične orbite, Sonce in Luna uravnavata dan in noč – po njiju si nastavimo uro. V neskončnem vesolju je naš modri planet Zemlja le majhna pika.

Kako pomembno je, da nas je ustvaril Bog! On ljubi svoja bitja. Tisto, kar imaš rad, ni nikoli premajhno, da ne bi z veseljem skrbeli za to. Samo ljubezen nas dela tako dragocene Bogu, da je Jezus postal človek, da bi nas s svojo žrtvijo rešil. Le tako je lahko grešnim ljudem, ki verujejo vanj, podaril svojo brezgrešnost v vstajenju. Nekega dne bo vse naredil novo.

Spomnimo se našega velikega Boga, ko gledamo zvezdnato nebo, in se mu zahvalimo za njegovo ljubezen!

Marli Weigt

—

Copyright: © 2023 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2024